Morda ne ljubiš me,
v življenju sprejmem vse,
kar mi dano je,
preprosto je in gre,
življenje teče dalje,
vse najine so sanje,
davno izgubljene.

Dan se z večerom konča,
moj nemir mi spati ne da,
Tvoj korak v dalji nekje,
zdi se, da sem dotaknila se,
odprla vrata Tvojega srca,
brez strahu sem Ti sledila,
da bi nikdar ne izgubila se,
a nevidna roka naju je ločila,
tedaj sva izgubila vse.

Globoko v sebi tiho jočem
in nemo skelijo rane,
dan za dnem,
ne vem kaj potemtakem
sploh še ostane,
so le še spomini,
preteklih, najinih dni.

Maja Kržišnik