Sofija, poveži me s starim satelitskim omrežjem
da pravočasno pripravim zajtrk za Backa
in dokončam ponarejanje domačih piškotov za pomokanim pultom
mogoče še stlačim v nabasan koš za smeti vse tiste laži
in staro krpo, ki že pošteno smrdi
Sofija, si videla kje novo, pod pomivalnim koritom morda
zopet staro na plan, v razkužilo, da se zlepijo ranjena krila
krog se vrti, v smeri, kjer je zmrzovalnik in lazanja za
večerjo
rada jo imam, tako prijetno diši
in z gospodom Eliotom greva v knjižnico
Sapramiška, pek Mišmaš in Kuzma morajo nazaj
ustavila se bova še v kavarni
izmerila bova življenje s kavnimi žličkami
ali si bova drznila, se sprašujem, Sofija, ali si bova drznila
vznemirjati vesolje
prosim te, pokliči še frizerja, moji lasje so že čisto
štrleči
in joj, ne hodi na govorile ure, zopet boš poslušala, kakšna je
današnja mladina
in moja kemija, hip-hop, vrečast jeans, konec tedna odklop
in telegram sem dobila, Sofija
moja prijateljica je mirno umrla v večernih urah
zmeda, solze, zrak, stop
bolečina se v Giselle zopet oglaša
tista nevzdržna, ki trga časopisne članke
ko luč na podstrešju potna ugaša
vzbrsti, na njeni koži gostuje
praska, iz notranjosti kriči
se z vsakim vdihom krepi
iz žil se izceja
kosti razporeja
limfo skozi utrujene oči preceja
preplavi Giselle, jo odpre
da v srcu osamljenost dokončno zavre
sheeba