Zlomljene dlani držijo praznino
Razprte kot zemlja
Ko v njenih tratah spijo
Ujeti stavki nedokončanih besed

Čas se lušči s sten trenutkov
Odpada v neznano brez imen
In dotiki ležijo
Kot zapisi milijone let
Ko nihče ne zna razvozlati pisave

Ponošen pogled
V katerem gnijejo podobe
Ki so se prevečkrat ponovile
In prostor diha drugače
Tuj
Brez odmeva doma

Ploščice tam
Nosijo sledi vseh ki so šli mimo
In vsak korak se sliši
Kot da sem še vedno tam

Matej_Krusic