Komaj s kremplji je razbil
trdo lupino jajca
v gnezdu zraven sebe
zagledal je bodočega znanca.

Ni zagledal velikonočnega zajca
in tudi ne pobarvanega piščanca.
Zraven njega je stal čisto pravi
izrezan dinozaver v zeleni travi,
z leti sta postala prava kriminalca.

Po širni savani sta lovila praprašiče,
le da takrat še ni bilo pra živali.
Bile pa so vseh barv in vseh oblik,
nekatere velike kot velikan
druge spet majhne kot hrošč nam neznan.

Ko sta se naveličala lova,
sta odprla čisto pravi posel iz sanj.
Prodajala sta jajca brez lupine,
in zgodbe, ki niso imele vsebine.

Nekoč sta srečala letečo želvo,
ki je trdila, da je pravzaprav drevo.
Ni jima bilo jasno niti malo,
a sta ji verjela – saj jima je bilo zabavno.

Pod zvezdami, ki še niso obstajale,
sta štela dneve, ki nikoli niso nastale.
In čeprav svet ni imel pravil,
je vsak njun načrt nekam zavil.

A prav zato sta ostala skupaj,
v zeleni travi in včasih v blatu,
dva prijatelja čudnega kova,
ki sta svet izumljala znova in znova.

Tomaž Jevšenak