Edini

ko je pomodrelo zategnjeni zagrobni piš dahnil smrdljivo sapo vame sem samo stal tam sredi razmočvirjenega potrebušja zvodenele pramatere
in s suhim jezikom omledno zaznaval vse strani pogreznjenega molčečega horizonta ki jih je bilo takrat ne vem kako in ne vem zakaj
pet
(severno steptano obzorje
južna črta sparjenega oceana
zahodno zdolbeno pogorišče
vzhodna tintasta rdečina
(in peto) kapilarasto razmrežena ponotranjena nepredvidljivot prežrtih sponanj)

pogrezal sem se v razparceliranost steklenih zatrepov tega zadnjega vsiljeno zapoznelega strašljivega horizonta
samo vanj samo v tega v sebi edinega

do neke ostre nažagane nerazpoznavne pregrade ki je še zadrta v moj bobneči nemirno trzajoči sluhovod
nato nisem mogel nisem znal nisem hotel nisem si upal več naprej več globlje več močneje ne več ne več

seveda še diham
in seveda je to vse

Lidija Brezavšček - kočijaž

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Lidija Brezavšček - kočijaž
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)

Pesmi

  • 08. 12. 2009 ob 19:37
  • Prebrano 902 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 498
  • Število ocen: 48

Zastavica