V oblak izgine bela sled letala
pod prsti vetra zadiši glog, meta.
Bledikava je luna v svod pripeta,
samo ponoči zlata je obala.

V bleščečem stolpu lepa je Danaja,
in glas Pengova seda na zidove.
Igrajo oni radi se bogove,
brez stolpa, glej, zazidana je raja.

Pijavke spolzke mira ji ne dajo,
v močvirju laž slavi in toči vino,
zažrli črvi so se v srž, v globino,
ponujajo resnici mokro vdajo.

Prihaja čas težak in neprijazen,
obrača kompas se nevarno v eno.
Boš pustil, da spet zmaga strah? Golazen?

nada pecavar