zakaj praska pod očesom, Giselle
ne sprašuj, Sofija, saj veš
klicali so te v šolo
ker sem se stepla z dekletom iz sosednjega razreda

zakaj praska na licu, Giselle
ne sprašuj, Sofija, saj veš
rekla mi je grdi raček
drobna šema s čudnimi očmi
da sem neumna, neprimerno oblečena in še kaj

zakaj praska na srcu, Giselle
ne sprašuj, Sofija, saj veš
fant iz njenega razreda me je branil
ko je kričala
izdolbla bom tvoje modrozelene oči in iztrgala divje srce

ne ugajam si več, Sofija, nič več
odrivajo me stran
in odnaša me v nasprotno smer
nič videti
nič slišati
z okenske police
nič čutiti

in Giselle se zvleče v pajčevinasto kamro
Rahmaninov ostaja pred vrati
Sofiji nemoč z lasnic zdrsne na tla in ne da ji spati
še gospod Eliot jo prosi, naj gresta med porcelan, marmelado in čaj
da malce pokramljata o tej čudni zadevi

Giselle se nasmehne
gospod Eliot, ne morem kramljati
so luknje v spominu, otožnost
ko odhajam po ulici in ne vem
kako priti in najti
cigarete mogoče, hotel Mirabel
medvedka Backa
ah kje, utonil je že
v trgovino s pohištvom morava, gospod Eliot
po masiven stol z lepo prevleko
znotraj praznina, prevara
votel les, videz vara
saj pišete o votlih ljudeh, gospod Eliot, kajne

poglej skozi okno, Sofija, kaj ni lep razgled
zlizana, solze drse
hladne prsi, Giselle sluti in ve
mimo pegic rezilo reže v belo meso
nejasna, v čutenju glasna
obarva škrlatno se nočno nebo

sheeba