Hkrati z mano hodi senca,
večkrat se utrujena ustavi,
a vedno znova z mano se naprej odpravi.
Leta so minljiva za oba na poti,
a le jaz se staram – sence to ne moti.

Zadnje čase včasih senca izgine,
a mogoče sonce tisto je, ki jo razblini.

Vsak dan minevajo stopinje,
ali pa se mi samo dozdeva.
Še bolj počasen moj je zdaj korak,
enkrat bom obstal kot senca.

Oblak na nebu bo zakril svetlobo,
cele dneve bo iz njega deževalo,
edino cvetje bo dâru z neba veselo.
Nič brez vode pač ne bo cvetelo,
enkrat dež srečo nam prinese.

Tomaž Jevšenak