S prsti se dotikam površine vode,
skozi njih pretakam energijo,
biserne krogle spustim v kristalno vodo,
mavrico ujamem iz sončnega žarka.

Solze ti obrišem, ko se po licu spustijo,
tvoje srce v objemu potolažim,
ko me žalostne ptice preletijo.
Samo za tebe lahko jaz izkrvavim.

Iz mojega semena si zrasel,
v svet si se podal pod mojim krilom,
vsako noč sem v sobi trepetal
in upal, da se varno vrneš.

Vedno si vedel, kje je tvoj pristan,
za nekaj časa bil sem tvoje sidro,
z rjo časa morje me je grizlo,
vse mreže sem razpel,
da sem te blizu sebe lahko obdržal.

Čeprav si odšel od mene,
sedaj čutim, da si mogočno drevo,
ki ga je zasadilo moje seme.

Tomaž Jevšenak