Pogosto se rokujem

z drevesi.
Sem paličnjak,
ki je več kot očitno
telo,
vila brez kril,
winxica brez preobrazbe,
katolik brez križa,
pes z odrezanim repom,
nenačrtovan otrok,

ki se je odpovedal utripu,

ga ponovno pridobil.
Sem žuželka,
ki zleti naravnost v uho.
Trava, ki se zagozdi med zobmi,
Veter, ki odmika zrak
od sapnic.
Dež ki te žene proti spoznanju,
da zatočišč ni.

Sem vse,
kar moraš spoznati,
če se ti zdi,
da si že spoznal vse.
Sem nekaj zelo nedolžnega.
Sem ljubeče drobno bitje
brez izkušenj
in s temo,
ki mi je enakovredna.

Sem angel ki pod enim krilom skriva
razumevanje, ki si ga sikal
in pod drugim strelivo.
Sem pekel in predsoba nebes.
Sem celo izkustvo sveta
v enem človeku.

Sem prostrano polje,

potno jabolko,

ščemenje v licu.

Sem naključen poletni večer,

ki ga pomniš.

Sem izliv črnila

ob nežnem pritisku,

tišina po pridigi,

krik med krstom.

Sem ideja, ki se nikoli ne izrazi

do konca

in na glas.

Sem čakanje na –

ko bo nekdo tisto nekaj ugotovil
bo že konec sveta.
Vse se dovrši,
ko so konci že blizu.
Ni časa za poslednje note.

Resnico na lahek način
izveš takrat,
ko si z njo več ne moreš
pomagati.

Eva Šubic