Mokre granitne kocke ob reki,
ulične svetilke v zarjaveli obleki.
Dež polzi skozi špranje na cesti,
nekaj zloveščega skače po strehi.

V daljavi tulijo žalostni psi,
nekje ob robu oblak gori
v rdečih odtenkih minulega dne.
Sprašujem se tiho: ali kdo ve?
Bojim se – nevidno pride po mé.

Ob brlenju plinskih svetilk
se po mokrem cestišču sliši odmev.
Kovinska konica dežnika listje prebada.
Bojim se, da nekaj nevidnega
po mene prihaja.

Živali se s cviležem zavlečejo v hiše.
Nič nisem storil, a zdi se, da sluzasta roka
iz goste meglice ob mestecu
po hudobne otroke prihaja.

Megla

Megla se zjutraj ni dvignila z reke,
ostala je nizko, kot da diha ob tleh.
Ovija vogale in slepe prehode,
kot prsti, ki tipajo razpoke vmes.

Na šipah ostajajo mastni obrisi,
kot da jih nekdo od znotraj obriše.
Koraki izginjajo meter pred menoj,
ulica se krči v bledo sivino in jo zabriše.

Ne slišim več psov, ne vetra, ne sebe,
le kaplje, ki padajo, po tihem slovesu.
Nekje v tej vlagi nekaj utripa,
kot srce, ki ne pripada telesu.

Poskusim zaviti – a vse poti so iste,
imena ulic so spolzela z znakov.
Na vogalu stoji nekaj brez oblike,
ko stopim bliže, se ujamem v mrežo pajkov.

Bojim se – zdaj že šepeta ob meni.
Ne razumem besed, a vem, da so zame.
V mokrem odsevu izložbenega stekla
za hip uzrem, da nisem več sam.

In ko se obrnem, da bi preveril,
ni nikogar — le sled, ki vodi za mano.

Sledi

Na mokrem tlaku ostajajo znaki,
ne stopinje — sence bolj razlite.
Kot da je nekaj lezlo brez teže,
in vendar pustilo sled ob mlaki.

Dotaknem se roba, kjer se konča,
prsti se mi ugreznejo v sluz.
Ni hladna, ne topla — le živa,
kot dih, ki noče zapustiti kože zlu.

Vrata so priprta po celem mestu,
nihče jih ni zaprl za seboj.
Na mizah so tople skodelice,
a nikogar več ni, da bi pil.

V izložbi obleke brez teles stojijo,
rahlo se zibajo, kot da dihajo.
Ko stopim mimo, se ena premakne –
ne z vetrom, temveč z namenom.

Bojim se – zdaj že hodi za menoj.
Ne s koraki, temveč s ponavljanjem.
Kjer stopim, tam že je bilo,
kot da me pozna bolje kot sam sebe jaz.

Na koncu ulice najdem otroško obuvalo,
napol potopljen v mokro sled.
In takrat prvič pomislim:
morda ne išče njih.


Tišina

Zjutraj ni več megle — le praznina.
Mesto stoji, kot da nikdar ni dihalo.
Okna so odprta, zavese mirujejo,
noben zvok ven ne išče poti.

Granitne kocke so suhe in čiste,
kot da dež nikoli ni padel.
Svetilke ne brlijo več v temi,
ker teme ni več, ki bi jo nosile.

Hodim po ulicah brez odmeva,
moji koraki nimajo teže.
Vsaka stvar je na svojem mestu,
a nič več ne pripada našemu objemu.

Poskusim zaklicati — glas obstane,
razlije se, še preden nastane.
Kot da zrak ne sprejema več besed,
kot da jih nekdo sproti izbriše.

Bojim se – a strah nima več oblike.
Ne pride od zunaj, ne pride od znotraj.
Le ostane, tih in razpršen,
kot sled, ki ne ve, čemu sledi.

Na robu mesta se ustavim in čakam.
Ne vem več, kaj naj bi prišlo.
Morda je že šlo skozi mene,
morda sem bil vedno le jaz na poti teme.

Tomaž Jevšenak