Oziris me je zalučal k Horu

Bastet je plesala z mojo dušo

Ankh mi je vlil življenje

Zavest v večni zanki

Idealno telo pretočeno v kozmično

--Neminljivo onostranstvo

Maat mi je stehtala srce

Bilo je lažje kot peresce

Sfinga me je pogoltnila

V sarkofagu pod zlato masko

okrašena s karneoli, turkizi

amazoniti in lapis lazulijem Sem

tista, ki sem ... čakam povezavo

z Orionovim pasom, razpeta

med Siriusom in Betelgezo

Velika mrtva svečenica

z žitnim bičem in modrim žezlom

zaznavam zvezdne vibracije,

ki me po tisoč petsto letih

privzdignejo iz teme limba,

iz sanj brez sanj, iz zaprtih oči

okrašenih s črto iz pepela in zlata;

indigo prah riše name

hieroglife, čolnar – brodnik v sončni

ladji, ki plove 12 nočnih ur,

se zasidra v temi. Kot v transu

stopim iz truge, Isis mi poda pernato

roko, zazibljeva se, kot mehke sanje

zdrsiva po nebu, v oči mi nosi zvezdni

prah, daleč je pot domov, v spremstvu črnega

Anubisa, zaščitnika mrtvih duš, se vračam k Ptahu

in prevzvišeni boginji Hator. Objame me kot mati

ob snidenju z dolgo izgubljenim otrokom. Ljubezen.

Radost, ples, glasba. Sedaj vem, da sem naredila prehod v

onostranstvo. Bodi tako!

Kamena Strela