Gabrijel je oplodil
na skrivaj dekliča,
ne ker je bil pedofil,
temveč, da nas zveliča.
Jožefu bilo ni prav,
ker ni z ženo nikdar spal.
Pubec ni imel brata,
bil je sam svoj ata.

Dete v štali se rodi,
družinica migrantov,
ko iz Iraka so prišli
troje kontrabantov,
Jožef je zlata vesel,
ker bo ceneje šel v bordel,
pot jim repatica
kaže, steklenica.

Je bilo na svadbi, da
zmanjkalo je pijače,
fehtali so učitelja
da jim še piti paše.
Stran obrnite oči!
Čira čara se godi!
Vinca jim pričara,
kdo njega ne mara?

Na ta zadnji žurki vsi
so bili še bolj pijani,
reče, da je vino kri,
so še bolj nažgani.
“Daj nam jesti lačni smo!”
“Glejte- kruh- moje meso,
glejte hokuspokus,
hoc est meum corpus.”

Ko na križu je pribit
komaj degustira,
dosti je bil že nalit
od prejšnjega večera.
Pred grobom stražarja sta
dost ga mela v riti,
da so mogli učenci,
truplo izmakniti.

Gregor Markič Factotum