Vse gre mimo mene,
jesen in zima in pomlad,
vse barve, zlate in zelene
in sanje, da imaš me rad.

Vsi gredo, kar mimo,
a kam, nihče ne reče.
Ko za oseko čakam plimo,
mi čas med prsti teče.

Vse gre mimo mene,
le jaz tu čakam, sama.
Kot jutro upanje prežene,
tako je vse to z nama.

Vse gre mimo, mimo.
Vse rože in ledene sveče.
Čakala sem te, celo zimo,
v okovih izmikajoče sreče.

Zdaj ti greš mimo mene,
kot tujec, brez obraza.
Vse to v obup me žene;
da nisi kamikaza?

Katarina Ambrož