Kapo,
spletla si mi jo, ko sem šla študirat,
stlačim v žep.
Veter iz razpuščenih las
spleta strune
in izpod dolgih, finih,
prozornih prstov
se gostijo starodavni zvoki keltske harfe.
Odbijajo se od brezčasnih kristalov,
nastalih iz nevidnih kapljic -
zavibriram z njimi.
Odmevam po praznini parka
in se lovim v mrzle dlani.
Razpirajo se in odločno dvigujejo
kot peruti laboda,
ki se dvigne nad jezerom.
Hrepenenje požene bilo
v gibe, ki so lačni mene.

In jasno slišim čas ...
poklja pod podplati.

nada pecavar