Utripajoče točke,

razmaknjene črte,

vmesni premori,

kot metronom v temi.

Strogi ritem

brez odstopanja,

hladen zapis

v kovinskem jeziku.

Nekdo pošilja sporočilo,

a nihče ne ve,

ali je to ukaz,

ali zgolj odmev.

Vprašanja se razpirajo:

Ali je to klic?

Ali je to priznanje?

Ali neizgovorjena bližina?

Ritem se mehča,

vsaka pika je vdih,

vsaka črta je izdih

in med njima se zarisuje obraz.

Nenadoma se koda raztopi:

vsaka pika je dotik,

vsaka črta je most

in med njima

se razteza želja, ki ne pojenja.

Žiga Lev