Nekoč je bil presmec.

Nekoč je bilo štrcljanje z rumenkami.

Nekoč je bila skrivnost.

Nekoč je bilo križevo.

Nekoč je bila liturgíja.

Nekoč je iz zvonika odzvanjala pesem v elegijskem distihu.

Nekoč je nekdo vase zvrnil poslednji gemišt.

Nekoč je bila zagonetna enigma.

Nekoč je artileríja napadla mesto.

Nekoč so se na visoki travi urožičile čebele.

Nekoč je bila noč v kateri se ničesar nisem bal.

Na nebu je svetila Luna.

V roki sem držal rožo in nekaj manjših plišastih igrač iz otroštva.

To sicer nima nobene veze s srcem - zgolj nepoznana bolečina se še vsake toliko prikrade, pocedi — razprede po celotni površini jezika. Zaide v medprostor uma, kjer nadéne hišne copate - in pod nogami se zaiskri nešteto pobrušenih faset.

Na vrata se naslonijo podobe prezrtih prič.

Ko zaprem oči blistnem v privid duha — v blagoslov Aleluje.

Zanemarim stanje osamljenega telesa, ki ga obgrizajo stekle veverice.

Molitve za rajne urno hitijo.
Odvečno breme zla se bo danes skrilo.

Brezupnost trenutka - v igri povračila - s svojimi dolgimi prsti neti ogenj. Končni produkt pa se na gosto umeša, zlije - v gorke strupe odprtega neba.

Če bi se svet končal v tem hipu - bi pokadil cigareto.

Poklical bi očeta,

samo zato, da mu še enkrat povem,

da ga zelo pogrešam.

Njega,

ki vsak moj tihi večer spremeni v mini gledališče,

ki vsakemu jutru doda pesem

in ki bere moje srce v pomladi,

katera se odmika, oddaljuje ... 

Jernej Jager