MASAREF YATTA
Čakaš jutri
a dočakaš včeraj.
Z vztrajnostjo Sizifa
premikaš ogromne kazalce,
ki jih v nasprotno smer pomika
sovražen zamolk.
V zraku je peklenska negotovost.
Vedno težje vstajaš
in se otresaš pepela;
že dolgo veš,
da so besede
samo pisani baloni,
ki jih veter odnese.
Imajo moč,
oni,
da lahko
teptajo prah tvojih prednikov.
Bolijo razoglave oljke;
pomarančevci in timijan
so brez vonja,
le maki so vedno bolj rdeči.
Prisvajajo si
vas za vasjo,
dolino za dolino,
planoto za planoto.
Pesmi, besede in koraki zamirajo;
v deželi hudournikov in pastirjev.
Nastala je po ogledu filma . najbolj me je pretresel prizor obupanega moškega, ki so mu obglavili oljko.
Hvala, pozdrave Nada
Čestitke za refleksijo!
(svet pa samo gleda ... )
LPL
Ja, saj to je najbolj srhljivo - posamezniki in skupine so in vedno bodo lačni nadmoči, ampak da jim to pustimo.......
Pozdrave Nada
Komentiranje je zaprto!
