Z izpraznjenimi možgani
gledam po pobočju
miselnega prepada.
Štrleče oči na hrbtni strani
dvigajo kvišku punčice,
med sončne žarke,
ki se kotaleč gnezdijo.
Veličina jih ljubkuje
v modrikasti nežnosti.
Spotoma nekje izgubljam
stik z njihovimi frekvencami.
Odtujujem toplini
njihovega diha.
Skozi celice gomazi
odsev samopozabe.
Razblinja se kot
mehurčki šampanjca
v razbitem kozarcu.
Njegovo izginjanje
biča prekate duše
kakor metež
obrazne pore.

Nuša Ilovar