Papirnata ladjica plove po luži,
tiho, počasi – komaj se še drži.
Nežni vetrič se v jadro ujame,
hrastov list se zatrese, zaniha, obstane.

Na leskovi palčki – zastavica mala,
že pluje, že pluje – čez morja brez dna.
V neznane kraje jo voda nosi,
tišina pred igro… še nič se ne zgodi.

V luži se nebo zatrese, zaziba,
ptica prileti – in v vodi zasije slika.
Otroci z lici, napihnjeni, vroči,
pihnejo – enkrat! – in veter poskoči.

Hlače mokre do kolen, voda brizga naokrog,
“Kapitan kliče!” zadoni na ves glas.
Še enkrat pihnejo – močneje, hitreje –
ladjica zatrepeta… že beži dalje!

A glej! Iz daljave – val se razpre,
druga ladja na vodi se dvigne, zatrese.
Črna zastava v vetru zaplapola,
tišina za hip – nato krik: “Gusarji so tu!”

“Pihaj! Še bolj!” kapitan ukazuje,
zrak se napne, vihar nastaja, buči.
Otroci zavpijejo, veter zavija –
luža ni več luža… je morje brez meja!

Ladjici trčita – voda vzvalovi,
smeh se razlije, napetost izgori.
In spet je le luža… in spet so otroci –
a v njihovih očeh še vedno vihrajo viharji.

Tomaž Jevšenak