Vračam se domov,
iz mesta,
polna žalosti, strahov.
Bolečina mi je zvesta;
le od kje ji moj naslov?

Rada bi pred njo se skrila.
Toda kam?
Če me bo spet izsledila,
morda padem, se predam,
ona pa me bo zlomila!

Zdaj doma sem in sedim
v temi, sama.
Kot na preži, le bedim,
znotraj mene pa je drama.
Čudne gostje se bojim!

Ko v obupu iščem luč,
sled svetlobe,
pride vzdih iz mojih pljuč:
Kje izhod je iz grenkobe,
kje so vrata, kje je ključ?

V kotu križ je, tam visi,
tudi zame.
Spomni me, Gospod ne spi!
In Ga prosim, naj objame
mojo dušo, ki trpi.

Res, tedaj se je zgodilo
kot bi trenil:
On sprejel je povabilo.
Vrata ječe je odklenil…
Vse je smisel nov dobilo!

Katarina Ambrož