Uvelo - bele rože sklanjajo glave
do zemlje, do zemlje …,
do trde skorje matere
in lupine krušnega očeta.
Odpadlo je listje na hruškah.
Ah, že zdavnaj se je razbežalo,
se vcepilo v nevidne svetove.
Svetove propada , razkroja, spajanja …
Trhlo drevo, zakaj se mi posmehuješ?
V smešnih rogovilah vidim srce.
Vonjam ga in slišim ga.
Ne draži me - ti trhlost.

Ovij me z rdečimi koreninami
in me ne izpusti.
Stisni me - močno.

Silva Langenfus