GROBNICA SIMONA JUGOVICA

 

Spomin mladostni ta bodri me - sanja

Iz neke daljne in srečnejše dobe;

Med vikendi hodila na sprehode

Osluškovat sva v hosto šepetanja

Narave večne; smrek, tolmunov, barja,

Ur hudournih jek in klic svobode.

 

Je od takrat preteklo mnogo vode,

Umetnik si postal, a nič denarja,

Gorja ti ta poklic zavdal je dosti,

Odhajaš zdaj v tujino, ptiček prosti,

Ves prerojen na krilih sanj radostnih

In jaz želim si, da ti sreča sine,

Cilj naj se uresniči ti, mladostni

Um svoj ohrani, strast do domovine.

 

 

Avtoportret

 

Naslikal na ta les si se pred leti.

Pastozno nanešene zrem poteze

obraza tvojega, ki brez pretveze

motri se v ogledalo. Žalost sveti

 

se iz oči resnobnih. Temno vino

obarvalo ti usta je molčeča.

Na desnem robu slike višnjerdeča

oknica uokvirja zgolj praznino.

 

Slap las zelenih ti za rame pada,

obžarjen s toplo, mistično svetlobo.

Poraščen ves je goli torzo, brada,

 

ki z roko se dotikaš je, s tesnobo?

Mar je ta kretnja poza zgolj, navada?

Morda z njo ščitiš vrat pred tujo zlobo?

 

 

Klic iz Hada

 

Goreti videl v snu sem na grmadi

vse umetnine, ki jih za življenja

ustvaril je tvoj čopič, poln stremljenja,

da bi izrazil, kaj si v nori nadi

 

gorja prestal, udarcev in trpljenja,

ko stopil na to pot si v letih mladih,

ki te peljala je ob zla prepadih

na strmo goro muk in odrešenja.

 

In videl sem kako gorijo slike,

na njih podobe tvoje - v saje črne,

spreminjale so v kupček se pepela.

 

In zdelo se mi je, da slišim krike.

Iz Hadesa, od koder se ne vrne

nihče, si zval me: »Reši moja dela!«

 

 

Apoteoza

 

Sneg je zapadel na tvoj grob kamniti.

Iskal sem v sanjah ga, a zasnežilo

Močno je božji vrt, da nad gomilo

Obstal sem nevede, kjer spiš v nebiti.

Nenadoma, v daljavi megloviti,

Udaril navček je, mar to odbilo

 

Je meni konec mojih dni število?

Uho zaznalo hrum je in srditi

Grom; streslo se je groblje, v tistem hipu

Od sunka pal sem, noge kot pri kipu.

Ves slab še videl angelska sem krila

In grob odprt in silno prasvetlobo ...

Cel vek sem spal, ko zora me zbudila

Usodna je - pred tvojim praznim grobom!

 

 

GAZELA O ZVONOVIH

 

Zvonovi moje židane mladosti,

vedrine polni, upanja, kreposti,

trzinski, mengeški, črnuški, loški;

zvonovi durovski - simbol radosti,

ki vsako so nedeljo nas vabili,

da šli poslušat v cerkev bi modrosti,

zapisane tja v Biblijo špehnato;

joj, muka tistih jutranjih dolžnosti,

kako smo se otroci zmrdovali,

ko morali smo k maši - kljub "slabosti",

a kakšna radost, kadar nam zapeli

ob koncu so zvonovi psalm prostosti!

 

Beračeva molitev

 

Na šmarni dan je nek berač počasi
capljal k Prešernovemu spomeniku,
kar s čevlja mu na žgočem je granitu
nenadoma podplat odpadel, da si

je brž poiskal bližnjo klop, saj v takšni
obutvi je bil res ubog. V zvoniku
odbije poldne, sonce že v zenitu,
pa ga zažeja v tej vročini strašni.

 

In v cerkev gre, vse bolj ga grlo peče,

tja k vodi žegnani se bos zateče

ter kot živina pogasi si žejo.

 

A kmalu silno zvije ga v trebuhu.

Ves bled pomoli se k Mariji v duhu,

da bol odžene mu in diarejo.

 

 

REPATI SONET

 

Kraguljčke slišim, sneg in trojko,

ki se izgublja v zimsko noč

in v njej mlad par, zavit v soboljko,

s poljubi mraz odganja proč...

 

Takšna pred mano vstane slika,

kadar od vodke se pijan

zazrem v pol prazno steklenico,

ki grejem jo ves ljubi dan;

 

a včasih zamegli se lik,

in vse izgine v dim, meglo,

tedaj nalijem si do roba,

 

(da si izboljšam sluh in vid)

pa zvrnem ga, kot v slovo

in spet se izostri podoba:

 

kraguljčke slišim, sneg in trojko...

 

 

SPLEEN

 

Gorečih jader moja barka plove

v viharnem morju; v bitki mi srditi

je padlo upanje v vodo, v valove

izginil um, zaklad moj plemeniti,

 

izlila v ocean se mi vsa volja

je do življenja, sodi potrpljenja

razbiti žde na morskem dnu. Od zrenja

v daljavo sem zblaznel, bič svetobolja

 

po meni, sužnju vdanem, kar udriha

ves dan, ko k jamboru privezan zrem,

kdaj na obzorju piš meglo razpiha,

 

kdaj srepo v kak pristan oko uprem,

pa nič, usojeno mi, duši strti,

je tavati po teh vodah do smrti!

 

 

Brezbrižnost zvezd

 

»Kaj zvezde mi mežikate prijazno

na to ledeno mrzlo zimsko noč,

mar veste, da zaspati ni mi moč,

da mi pri duši pusto je in prazno?

 

Da pesnik sem, ah, to vam pač ni znano

in nič vam mar ni mojih bolečin,

smehljate iz neba se globočin,

vesoljno sol mi stresate na rano.

 

Za moje pesmi, stihe milotožne,

ki zgolj peščica jih ljudi pozna,

za narod moj, ki še živi neslavno,

 

razklan od polpreteklega gorja,

in za koronavirus - vam je ravno?«

Smehljajo zvezde se do zore rožne ...

NAGROBNI SONET

 

 

Mar pospremili k pokoju
večnem me iz rojstne hiše
vnuki bodo na grobišče?
Bom kot praded padel v boju

in na tujem v skupnem grobu
našel zadnje si ležišče?
Ali pa na skrajnem robu

me sveta nekoč poišče

 

bela smrt v polarnem krogu?

Kjer si že zaspal bom v Bogu,

v tej slovenski rodni grudi

 

ali v Sahari odljudni,

vem, da spanec ta nevzdramen

enkrat se končal bo, amen.

 

 

 

Post-mortem

 

Ulivali so mi že spomenik

po smrti, že kadil razbeljen bron

se iz kalupa je, ko večni zvon

se oglasi in iz grobov navpik

 

mrliči vstanejo na sodni dan,

hitijo tja, kjer Bog ima svoj štab,

vsak okostnjak prignan je v divji trab,

vsak si želi, da smel bi v rajski klan,

 

le jaz kot zombi truden in zaspan,

počasi se iz groba skobacam,

od božje njive napotim se v bar,

 

tam spijem pivo (beri: ene par ...),

pa grem, na sodbo grem poslednjo malce trd,

jo odkrevsal bom v pekel ali rajski vrt?

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

PESNIK IN MIŠKA

 

Kdo mi krati spanec,

spet ti, miška?

Noč je, lunin krajec

sveti, hiška

naša je zaspala,

le še midva,

kakor dva rivala,

se moriva

v igri smrtno-resni,

ti s tem večnim:

klik, klik, klik in

jaz s tipkanjem pesmi.

 

 

 

Sonet o Prešernu

 

Prešeren pil življenja trpki jesih

je zmešan z žolčem kranjskega naglasa

in nas, ki smo bili zgolj nižja rasa

za tujce, na navdiha je peresih

 

ponesel v vrh svetovnega Parnasa.

Sklenili so poslati k nam, v nebesih,

Orfeja, ki v domačih bo ušesih

odtajal s pesmijo zablode časa,

 

duha okrepil narodne zavesti,

med nami potolažil razprtije

in spet zedinil v en rod vse Slovence.

 

A še so zdaj nad nami temne sence,

vihar še jezni mrzle domačije

pretresa naše in pogosto klesti.

 

 

Ukročeni Pegaz

 

Kot srednješolec sem sanjaril mnogo.

Iz tistih let so moje prve pesmi.

Začetniški soneti z bolj ubogo

vsebino in nerodno rimo. Res mi

 

je včasih žal, da sem se silil s strogo

sonetno formo, v času, ko zares ni

še dobro mučit Pegaza z ostrogo -

lahko zletiš iz sedla in ti spesni.

 

A je, kar je. Morda bi bolj telesni

pristop k življenju me seznanil z jogo,

morda takrat bi hodil k vajam plesnim

 

ah, ali pa jemal bi trdo drogo.

Zato pa zdravi še zobje so, dlesni

in tudi Pegaz več ne stopa togo.

 

 

Sonet, napisan s svinčnikom

 

Ošilil svinčnik sem in na papir

narisal shemo laškega soneta.

Zpisal prvi verz, verz, ki obeta,

da z njim odkril sem Hipokréne vir,

 

pa nič; puščava sama v dalj in šir!

Poznam ta up, kot mladega poeta

me goljufal je skoz, a tu so leta,

zdaj nočem, da od stanc dobil bi čir.

 

Res, prvi stih je dar bogov, vsi drugi

naporno so in resno delo, muka.

A slast, ko skoči zajec iz klobuka.

 

Kdor pesni je nemara na izgubi,

zato, da ne bi šlo mi zdravje preč,

jaz pišem s svinčnikom, s krvjo nič več!

 

Sonet na –iks

 

Kako napisati sonet na -iks?

Premislimo, na -iks je rim kaj malo,

še tistih nekaj, pa je bolj za šalo,

kot je naprimer medmet: krucifiks!

 

Besedi tej sorodna je aufbiks,

z njo se je v starih časih izziválo

na vaških veselicah. Preostalo

nam je še pol soneta, kakšen kiks

 

za enkrat v njem pač nismo zagrešili,

a zdaj nam zmanjkalo bo rim na -iks,

morda, če bi si tujko sposodili,

 

v tercini zadnji prebrodimo Stiks,

še živi v Had spustimo se po sili,

pa smo prišli do konca, porkafliks!

 

 

 

 

Sonet, napisan v času nespečnosti

 

Da bi pozabil na nespečnost kuli

vzamem v roke in papir. Ob luči

pritajeni se s sonetom mučim,

želim si, da bi stekel mi, a žuli

 

vsak zlog me kakor kamen v čevlju, kruli

mi želodec, rad bi ga izključil,

pa ne morem, glad me bo naučil,

kako se pesni ob tej uri, buljim

 

v list papirja, kot lovec v fris mrcino,

po rimo grem v slovar odzadnji, našel

na strani 215 sem kocino,

 

tišči me lulat že dve uri, pa še

ne grem, dokler ne dokončam tercino,

trpim, ko pesnim, a mi vendar paše!

 

 

 

 

 

Sonet, napisan v očetov rokovnik

 

Joj, spet mi crknil internet je! Zdaj grem,

po tisti stari grem poslovni dnevnik,

ki foter moj ga hrani v sobi dnevni

pod televizorja oltarjem. Saj sem

 

se ravno lotil novega soneta,

napisano imel sem že kvartino,

ko mi izgine pred očmi ... Angino

bi rajši staknil, kot da sem brez neta!

 

A glej, zdaj v zvezeku tem iz bivše Juge

že nov sonet počasi napreduje,

četudi z muko in nemalo muje.

 

S težavo berem strašne te vijuge

za sabo, lastne črke so mi tuje,

ko pišem to, a sanjam pesmi druge ...

 

 

 

BELINA, KI ČAKA …

 

Belina, ki čaka,

da zapolni jo dlan,

kot ladja iz mraka

je peljala drugam:

roka in pod njo sled,

ki črnilo veže

v trd pljunek besed.

In v neskončnost seže

nem krik razglašen,

do gluhosti vzklika,

v očeh pogašen.

Ah, srčni nemir

z bele površine,

to čustvo od nikjer

rodile so tišine.

 

SONET

 

Sinoči, ko nad list se sklonim prazen,

pred mano zazija prepad beline,

od strašne se mi zavrti praznine,

da nanj začnem pisati kakor blazen

 

besede, ki naj most bi čvrst zgradile

čez brezno, a papirnata prikazen

kot morje rdeče širi se narazen,

in kaže mi pošasti, ki rodile

 

so jih temine dna; v ta svet porazen

moj krik, kakor krvava zarja sine

in glej, na mah se skrije vsa golazen,

 

ker svit jih speče moje bolečine

in ko se zazori, z lučjo oplazen,

na listu ždi sonet kot dar globine.

 

 

PESNIK

Я памятник себе воздвиг нерукотворный

(Пушкин)

 

V slovansko knjižnico nekoč sem vstopil,

da našel nek star članek bi o Antih,

a preden k pultu resno sem pristopil,

me kip doprsni ustavil je pri vratih.

Bil črn je ko vrag, obraz kosmati;

spominjal na obraz je Afričana,

le nos je bil predolg, preozek hkrati,

a silna strast v oči bila je vžgana,

ki kakor črno oglje so žarele

in bral s podstavka črke sem zbledele

v cirilici, da v kipu tem podobo

zrem Puškinovo, kot ga je v bron prelil

nek Rus, kipar Kuznjecov z roko grobo,

a resnično: strasten, smel, nepodkupljiv,

tak stal je tam pred mano na hodniku,

enak preroku, skorajda maliku,

upiral je v daljavo vid železni

in v mislih skladal stihe o ljubezni.

 

Ves nem sem v pesnika strmel, poetek,

premišljujoč o njega silnem daru,

ki Rusije je prvi sin in jedek

se utrnil mi nasmešek je, ob čaru

tem, tej veličini, čemu moj spev?

Kako naj kdaj bi v bronu zazvenel?

Kje našel bi posluh in kje odmev?

A glej, tedaj kot grom je zadonel

ta kip, da nisem mogel se ganiti,

zamižal sem, začel je govoriti:

»Ne boj se ti, poet, ne boj, poslušaj,

odpri oči, kot orel zri z višave

na hribe, polja, hoste in dobrave,

obiti morje in rodno zemljo skušaj,

na krilih božjega navdiha smelih

poleti tja do krajev osamelih,

obišči v duhu še podzemni svet

in srca žgi ljudem z močjo besed!«

 

 

SARKOFAG

 

Pero spet vzel v roko poet je stari,

pa ne zato, da bi napisal pesem,

pač pa, da z njim očisti prah in plesen,

ki z leti se nabrala je v omari,

 

kjer zbrani okostnjaki so skrivnostni,

kakor trofeje, ki jih jager noče

obesiti na zid, ker tam navzoče

bi ga spominjale na greh mladostni,

 

ko streljal je vsevprek v neslani šali

na zakonsko zaščitene živali;

tako ta pesnik, klasik živ, prebira

 

svoje ikonoklastične začetke,

jih skrbno zlošči in mumificira,

pa spet tja v sarkofag zapre na veke.

 

 

Matej Krevs