Žogica rumena poskakuje,
po travniku veselo potuje,
hop in skok, pa še enkrat,
kar sama se smeji na glas.

Hitre nogice jo lovijo,
sem in tja za njo hitijo,
otroci v smehu, vrisk in krik,
kdo jo ujame? Le za hip!

Skoči, skoči, žogica rumena,
naj ti bo potka vedno zelena,
čez rožice in mehko travo,
pleši, vrti se levo, desno.

Ne pusti se ujeti zlahka,
malo sem, pa malo tja,
naj se igra še dolgo vrti,
dokler sonček ne zaspi.

Potlej v majhni glavi
v sanjah na pot se odpravi,
čez zelene gozdove hiti,
kjer šepetajo vetrovi vsi,
do širne morske poljane,
kjer val jo v pesem zavihti.

Tomaž Jevšenak