v dneh,

ko se svet

znova prelamlja

ko nasilno

vleče kazalce

za utvaro po več, več,

in še več

postajaš bledi okras

v naplavini diaspore

odloženi lovilec prahu

na knjižni polici

zreducirana

na nagonski podtekst

se umikaš

pitonskemu stisku

množine

se slepiš

z mislijo,

da se ednina

nosi udobneje

v lahkotni hoji pa

s poskoki

moliš za dvojino

ker si morda

premalo mazo,

preveč naiva,

premalo diva

da življenje

polzi

skozi srce

kot oblak

negevskega peska

fionapanmor