Bralcu

 

Moj drug, če kdaj v življenja boš samici

v najčrnejših nočeh ob soju sveče

za mano bral te stihe koprneče

zgolj po lepoti, luči in resnici,

 

če boš, jetnik, ki mučiš se v temnici

duha, s to zbirko pesmi košček sreče

pričaral sredi si življenja ječe,

tedaj, o brat, tej moji mili ptici

 

dovoli, da navdihne še rojake.

Saj poezija je zato, da leči

nam mrtvo upanje in srčne rane,

 

če pa ne boš v tej knjigi našel hrane

za glad, ki v duši te pesti trpeči,

potem le vrzi jo na dno kloake!

 

 

 

 

31. DECEMBRA

 

Od vseh voščilnic, ki v teh dneh božičnih

prinesel mraz jih je na naš naslov,

od kartic in čestitk, razglednic ličnih,

pozdravov daljnih, ki od vseh vetrov

 

dežujejo v naš nabiralnik mični,

le tvoje pošte ni, deklič sebični,

beseda ali dve ta čas surov

bi omilile mi, rešen okov

 

bi srčnih bil, tako pa negotov,

potrt zdaj čakam v temi brezoblični;

daj, polnoč mi že zvon odbij, da nov

 

se dan začne in leto se izniči,

ti, Sirij, pa obsij mi rodni krov

in skrito željo, sen mi uresniči.

 

 

КINŽAL

 

Na steni pred menoj blešči gizdavo,

zdaj toplo, zdaj spet hladno kot opal,

obešen na verižico rjavo

s pozlato okrašen se moj kinžal.

 

Prejel nekoč sem ga iz rok Gruzinke,

ko v Tiflisu sem daljnem služil kruh

in ob večerih z njo, ves slep in gluh

za svet, na mostu zvezdne štel utrinke.

 

A kmalu vstal je tisti strašni dan,

ko morala sva vendar se ločiti

in v solzah, glej, mi izročila v dlan

 

je ta kinžal, ta nož prečudoviti;

vanj stih iz Korana je tajni vžgan,

a mu pomena, žal, ne znam odkriti.

 

 

MOJI JULIJI

 

O mojih sonetističnih začetkih

ni vredno zgubljati besed; ob redkih

izvrstnih enajstercih pač bilo je

zapisanih premnogo brez presoje,

 

brez metruma, brez pravih rim, navdiha.

A glej, Petrarca, Dante, mojstri stiha

slovenskega - Prešeren, Kette, Jesih,

vsi ti, če kdaj jih srečal bom v nebesih,

 

ne bodo zmogli s svojimi soneti

(čeprav me nesejo po kvaliteti)

osmešiti sonetov mojih, vaga

 

svetnika Mihaela pokazala

njim v prid bo sprva, jim premoč priznala,

a izravnal jo bo tvoj kras, predraga.

 

 

ESTRELLITA

 

 

 

Če bi lepoto tvojo upodobit' znal,

ne v marmorju, ki ždi nam nad grobovi

(čeprav ga Buonarroti je oboževal

in bil je v prid Antoniju Canovi)

 

iz  brona ne, ki mnog dragulj je grški dal,

iz voska? - to se zate ne spodobi,

in ne iz gline, z njo se stvarnik je igral,

ko zgnetel nas po svoji je podobi,

 

pač pa iz zvezde, iz meteorita,

iz neke daljne, mistične kamnine,

ki padla je na svet pred mnogo leti

 

in nam težko je v njen obstoj verjeti;

iz take bi snovi rad, ki ne mine,

izklesal kras tvoj, ljuba Estrellita.

 

 

 

POGLED

 

Predraga, ne poznam sveta dovolj,

da znal bi varno, brez težav živeti,

a tudi ti si del sveta, tvoj spol

me mika, toda skušaj razumeti,

 

da strah me je odkrito govoriti

s teboj, ko se s prijatelji zabavaš;

smejiš se z njimi, njih pač odobravaš,

le meni skušaš čustva zatajiti.

 

Saj, videl sem sinoči tvoj pogled,

v odsevu šipe sem ujel ga bežno,

ko vame si skrivaj oči uprla,

 

zasanjano, za hip si se zazrla,

samo za hip, a pomnil ga bom nežno

do konca dni, kot lep, iskreč komet.

 

OGNJENA VRTNICA

 

Kako naj te objamem brez trpljenja,

kako naj sežem ti v roko brez mržnje,

ko skrivaš mi to svoje ostro trnje,

ognjena vrtnica, pod plašč zelenja?

 

Ne vidiš, da imaš krvavo trnje,

ki vir je mojih bolečin, trpljenja,

da boš ostala gola, brez zelenja,

ko cvet ospe ti čas brez vsake mržnje?

 

Zato, raduj se svojega zelenja,

dokler pod njim mi skrivaš ostro trnje,

dokler izvir je mojega trpljenja,

 

ko ogenj bo ugasnil tvoj, od mržnje

zastre te zimski hlad, a glej, takrat

te tudi jaz ne bom imel več rad!

 

 

 

Sen Valpurgine noči

 

Goreti videl v snu sem na grmadi

čarovnico, ki v zubljih smrtonosnih

se zvijala je v mukah neizprosnih,

privezana z vrvjo k leseni kladi.

 

Bila je, grešnica, še v letih rosnih,

ognjenih las, polti kot sneg, njen mladi

miline poln obraz pa kot v nasladi:

s smehljajem, z radostjo v očeh odsotnih.

 

Skoz množico prerinil sem brezčutno

zdaj bližje tej grmadi se z zlo slutnjo,

da v njej zagledal znane sem oči.

 

In v tistem te spoznam, tebe, nemilo,

potegne v ogenj me z neznano silo,

v peklenski kres Valpurgine noči .

SLIKAR IN MODEL

 

Naslikal te je Renoir na platno

pred dobrimi sto leti; res, enkratno,

(kot znajo to slikarji koloristi)

je s čopičem uspel v svetlobi čisti

 

zadeti barvo tvojih las bakreno,

(na vrtnico spominjaš me ognjeno)

in polt zadel je tvojo, roke bele,

poteze bistvo tvoje so ujele

 

v dekletu, ki je zdavnaj že umrla.

Kako me njen profil spominja nate,

ko češe rdeče si lase košate

 

kot ti si jih česala si in zrla

zamišljeno kot ona tja v daljavo,

jaz pa sem slikal te v spomin sanjavo.

 

 

 

 

RDEČO VRTNICO SEM PUSTIL …

 

 

Rdečo vrtnico sem pustil

ti pod oknom, ko si spala,

sem utrgal jo na vrtu

zate, dekle, ker si zala.

 

Zjutraj, ko se boš zbudila

in naoknice odprla,

nežno jo na cvet poljubi,

saj za tebe je umrla.

 

In morda se vprašaš, dekle,

kdo je utrgal cvet rdeči?

Če bi znal, bi ti povedal

vrtnice trn krvaveči.

 

 

 

 

ODŠLA SI NA OBALO ...(LOČITEV)

 

Odšla si na Obalo, vzela

od mesta rodnega slovo,

zaradi boljše klime, dela,

ker tam bolj sinje je nebo.

Vabila si me tja, ko v maju

cvetela je akacija,

pod oljkami v obmorskem raju

čakala si me, gracija.

 

Ob vikendih na pot sem krenil

in v mraku stopil pred tvoj prag;

kako sem, vdan, se te oklenil,

kako bil tvoj poljub mi drag.

Ljubila sva se, ščip nad nama

je plesal z zvezdami vso noč,

divjala hladna tramontana,

bučalo morje je na moč.

 

A joj, gorje, tiste jeseni

zgubila delo si in up

na boljši jutri dragoceni

je šel po zlu, in srd in strup

srce sta napolnila tvoje,

razšla sva se, kar brez besed,

in z ladjo v nove nade, boje,

si odvihrala v širni svet.

 

A jaz - na rodnih sem bregovih

ostal s spomini prikovan,

kot bor, ki v severnih gozdovih

o palmi sanja noč in dan,

ždim v vihri snežni brez pokoja,

iz sna te kličem spet nazaj:

o vrni gracija se moja

pod oljke, tja v obmorski raj.

 

 

 

Pod mojim oknom

 

Pod mojim oknom sivi mrzli tlak.

V njem ena ploščica, zbledela

na njej sled najinih imen in znak,

kako sva rada se imela.

 

Po tlaku tem, ko se je storil mrak,

si često k meni priletela,

odprl okno sem in sveži zrak

je bušnil not in ti - čebela.

 

Nekoč pa je pod noč prispel sam vrag -

nevihta se je razbesnela,

utrgal se nad nama je oblak,

razklala naju je zla strela.

 

Odtlej je siv in mrzel tale tlak.

V njem ena ploščica, zbledela

na njej sled najinih imen in znak,

kako sva rada se imela.

 

 

 

 

 

Moč ljubezni

 

Tudi, če bi pesem večno

znal preliti na papir,

če do konca časov srečo

z njo podaril bi in mir

vsem ljudem na tem planetu,

le za eno noč s teboj,

se odrečem njej in svetu,

slavi pesniški takoj,

še nebeškemu kraljestvu,

ah, za en poljub se tvoj!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vitez poezije

 

Nisem meča držal v rokah

še nikdar, se z njim boril

in na konju čez okope

nisem se, junak, prebil;

rajši sem ostal v zaledju

in od daleč gledal boj,

konjenico, ki na ledu

pred sovražniki na begu

strašni doleti poboj,

videl pred petero leti

sem v slovenski kinoteki.

A ker tudi jaz bi rad

se povitezil nekoč,

ker izvoljenka srca

mojega želi si moč,

pa ugled, veljavo, stil,

bom, da bi jo pridobil,

šel na pesniški turnir,

da postanem, ni hudir!

kar čez noč junak besede,

mojster strašne abecede,

slavni bard dežele Nije,

hrabri vitez poezije.

 

 

Pikova dama

 

Na partijo sem taroka

bil povabljen oni dan,

pikovo spoznal tam damo,

pravo pravcato madam.

 

Dobre karte sem dobival,

zlahka zmagoval ves čas,

zdelo se je, da ne more

doleteti me poraz.

 

A poslednji štih nesrečni

me zadel v srce je, v drob!

Pikovo prelepo damo

mi je speljal lepi pob.

 

 

Golobčka dva so ti oči,

oči, ki za tančico

se skrivajo pred mojimi

kot zlodej pred pravico.

 

Tvoje srce je vrabček plah,

zaman se mu dobrikam,

ker zlate kletke ga je strah,

pravici se izmika.

 

Kalinčka so ti ustnice,

oranžnordeči ustni,

če kljunčkala bi z mano se,

Gospod bi ti odpustil.

 

Zato golobčka zdaj zapri,

daj vrabčka v zlato ječo,

kalinčka mi predaj v temi,

vse to je Bogu všečno!

 

 

 

JETNIKOVO DEKLE

 

Moj ljubi pa v Kopru sedi,

sred zime mi v kehi trohni,

ker švercal zamorce je tri

čez mejico mi italijansko.

 

Oh, jaz pa v Ljubljani trpim,

vse dneve le zanj se bojim

in jočem, nad njim se jezim,

pogrešam ga, fanta, strašansko!

 

In čakam cel teden na dan,

ki je od kristjanov spošt`van;

v nedeljo spet bus pripelja

na ulico me ankaransko.

 

Le urico smeva bit vkup,

oj, v sobici praznih obljub,

kjer je prepovedan poljub

in vlada mi vzdušje špartansko.

 

Že leto je mimo, oh, daj,

zdaj s ključi ječar zarožljaj,

mu vrata odpri na stežaj

in daj mu slovo arestantsko.

 

 

ZAVRNJENA PODOKNICA

 

»Na gorečo violino

jaz podoknico igram,

daj, odpri mi svojo lino,

zdrami, ljuba, se iz sanj!

 

Ogenj šviga iz očesa,

v zubljih mi telo drhti ...«

Zdaj odprejo se nebesa,

angel moj na oknu ždi.

 

Gleda dol, mežikajoče

vame brez besed strmi

in v rokah - je to mogoče?

vrč studenčnice drži.

 

Potlej s kretnjo hladnokrvno

name zlila je vodó,

z roko snežno pa predrzno

pomahala mi v slovo!

 

 

 

Žalna podoknica

 

Da zapel bi svoji ljubi

jaz podoknico najlepšo,

sem se celo leto trudil

s solo petjem, cvilil smešno

kot tenor v pevskem zboru

in celo v župnijski cerkvi

vadil na cerkvenem koru.

Pa prišel je dan premiere,

ko pod njenim oknom hrabro

naj zapel bi serenado,

zdaj pa vzklikam: mizerere!

Ko je oknici odprla,

moja ljubica nemila

in začula glas moj kilav,

ah, od smeha je umrla!

 

 

ROMANJE NA BREZJE

 

 

V postelji ležal sem truden,

od popivanja bolan,

mati vstopila je v sobo,

ko se je zazoril dan.

 

Vstani, ti Matevž zaspani,

mimo gre procesija,

naglo se obleci pražnje,

da se ji pridruživa.

 

Jojme, mati, saj ne morem,

ker bolan na srcu sem,

vse odkar v prezgodnjem grobu

spi Silvana večni sen.

 

Ah, Matevž, že leto dni je,

kar Silvana je odšla,

pa ne v grob, temveč na Dunaj,

dobro veva to oba.

 

Jojme, mati, a odsotnost

njena zame je kot grob,

zdaj ponoči večkrat sanjam

trupla lastnega pokop.

 

Ah, Matevž, ne izgovarjaj

se na srce zlomljeno,

ala, greva brž na Brezje,

tam se zacelilo bo.

 

Kaj sem hotel, mati moja

stroga je ženica res,

spal sem kar oblečen, takšen,

kot sem včeraj šel na ples,

 

vstal sem, stopil ven iz hiše

in roke potisnil v žep,

pa nerad pridružil vrsti

sem se romarjev na rep.

 

Ko prišli smo v Žeje žeja

se poloti me in glad,

vzel skrivaj sem iz bisage

materi vodo in sad.

 

Ko pa pridemo na Brezje

mati je zagnala vik,

kdo ji hruško je ukradel,

kdo vodo? o, sam hudik!

 

Do vodnjaka sva stopila,

da se je odžejala

in si jabolk je nabrala

z vrta samostanskega.

 

Pa sva namenila v cerkev

se moliti pred oltar,

na kolenih izprositi

božje milosti si dar.

 

Toda v cerkvi, glej, poroka

se vršila je tedaj,

lepi svatje in družice,

glasba, petje, sveč sijaj.

 

Pela deklica je v zboru,

anglski je bil njen glas,

kot iz kupole snežila

božja mana bi nad nas.

 

Pela je o rajski sreči,

ki jo bo deležen vsak,

kdor zna v mukah potrpeti,

bogatin in siromak.

 

Pela je o ohromljenih,

o pohabljenih ljudeh,

o jetnikih in krvnikih,

ki jih muči smrtni greh.

 

Pela je o vseh zgubljenih,

ki jih je zapustil um,

o prevaranih v ljubezni

ter jim vlivala pogum.

 

Slednjič deklica odpela

je napev svoj in tedaj,

ko je ženinu nevesta

rekla: da, za vekomaj,

 

 

ko tančico ji odgrnil

mož je za poljub sladak,

še od prejšnje pesmi ganjen

skozi solze ves šibak

 

sem v nevestinem obličju

zdaj obraz uzrl znan

in zakričal strt: Silvana!

ter prebudil se iz sanj.

 

 

 

Godec pred peklom

 

Na stopnicah cerkve godel

godec je na violino,

trg prešernov, pust, samoten,

je napolnjeval z milino.

 

Noč bila je, skoraj polnoč,

ko začule melodijo

tri osamljene so duše,

vicane z melanholijo.

 

In prisedle h godcu plaho

so te dušice somračne,

prisluhnile milim zvokom

upanja, svetlobe lačne.

 

Godec pa naenkrat neha

na godalo svoje gosti,

vprašujoče v njih zazre se:

Kaj želite, čudni gosti?

 

Reče prva duša godcu:

zaigraj mi tako vižo,

ki srca zaceli rane,

da mi v prsih spet bo živo.

 

Zaigral je godec vižo,

struna mu na goslih poči,

duši se srce zaceli

in od sreče solze toči.

 

Reče druga duša godcu:

zaigraj mi melodijo,

ki iz duše mi pregnala

bo vso bol, melanholijo.

 

Zaigral je melodijo,

druga v tem mu poči struna,

duša pa na glas zavriska,

srečna, vsa je kot iz uma.

 

Reče tretja duša godcu:

zaigraj mi skladbo tako,

ki mi vest bo ohladila,

saj ubil sem svojo drago.

 

Zaigral je godec skladbo,

zdajci ni več strune tretje,

zvon v zvoniku polnoč bije,

grozno se zasliši dretje;

 

vrata pekla se odprejo

tam, kjer bil je vhod cerkveni,

rdeče spake privršijo,

dušo zgrabijo, ki v nemi

 

grozi je zavest zgubila,

v tem pa godec kakor blazen

zdaj na eno gode struno:

Dies iræ, (strašna kazen

 

doletela bo zločince,

ko bo sodni dan napočil),

vrata pekla se zaprejo,

godcu zadnja struna poči!

 

 

 

Smrt cerkvene vešče

(V letu gospodovem MMXX)

 

Plesala sem okrog telesa sveče,

ki jo slači plamen

in v tem striptizu svečave

sem si, vešča stara, osmodila krila ...

-Tako je prav,- se zakrohoče stenj:

-Ni maše brez kadila!-

H krstilnemu sem kamnu pohitela, (v tem

mi je začel goreti trup),

da bi si krila osmojena pogasila,

toda suh je bil kot poper,

ni kaplje vode v njem bilo, o ti, Marija,

vsi svetniki - pomagajte!

Rit gori mi sredi božje bajte!

Naj zajokajo na stropu angeli,

da se v solzah rajskih ohladim,

vrata tabernaklja mi odprite,

da se v vino potopim, ah, pohitite,

res predolgo traja že ta maša;

mizerere orgle zaigrajte-

jaz umiram, kot Devica Orleanska na grmadi

zdaj izročam dušo bogu, o farani,

ah, molite zame, da na oni strani

se odpro mi vrata raja,

pa vam izprosila bom pri nebeščanih,

da kuga ogne vašega se kraja!

 

 

 

Oprodovo pismo

 

Oproda pisal vitezu

je pismo polno gneva

s pisavo, oj, prelepo kot

bi jo pisala deva.

 

Na belem konju ste prišli

nekoč pred našo kočo,

v oklepu zlatem, kakor princ,

z zastavo vihrajočo.

 

Pobarali po hlapcu ste,

če kdo bi želel biti

oproda vaš do konca dni,

vam streči in služiti.

 

Takoj sem javil se, kot blisk

vzel culo in: Adijo!

poslovil se od vseh, se vzpel

na osla sem in hijo!

 

A kmalu sem spoznal, da to

bila je res napaka,

saj, ko do mlina sva prišla

začela se je tlaka.

 

Kot butec vi pognali v boj

ste z mlinom se na veter

in skoraj v bitki tej odšli

pred dver, kjer ždi svet' Peter.

 

Tako s to novo službo žal

mi tokrat je spodneslo:

bil prejšnji gospodar je strog,

a zdajšnji, ta je - teslo!

 

Zato zapuščam vas gospod.

In vaše avanture

naj vzame vrag! Jaz hočem šiht,

ne sanj, literature!

 

 

 

 

 

 

GOSPODOVA VEČERJA

 

Kaj se letos v Škofji Loki

je izjemnega zgodilo?

Konj, ki je igral v predstavi,

je na oder spustil figo.

 

Kdaj pa se je to nerodno

opravilo pripetilo?

Med Gospodovo večerjo,

ko so jogri pili vino.

 

Komu pa to zdelo smešno

se je med evharistijo?

Prvo smeh je zgrabil malčke,

vtem je še odrasle zvilo.

 

Kdo na koncu pa pospravil

tisto je nesrečno figo?

Eh, gospodje pobiralci –

božji lon jim je plačilo.

 

 

BOŽJI GROB

 

Grob nosijo meščani,

s prežalostno vsebino,

šest svétnikov gre mestnih

za param prav spoštljivo;

odeti v črne plašče

v rokáh trdno držijo

svetilnice brleče,

počasi jim sledijo

gospodje muzikanti,

ki špilajo tišino,

duhovniki pobožno

za njimi jo drobijo,

kaplani, kapucini

in nune gredo mimo,

vsi zvesti člani cerkve

ter ljudstvo brezštevilno

slovesno se skoz oder

vrsti za kompanijo

in polna luna sveti

in zvezde, glej, gorijo

nad starim mestnim trgom

kot sveče nad gomilo.

 

 

 

 

 

 

SEN

 

Preganja me še ena mračna slika:

kot trup ležim sred mengeške poljane

zadet v srce, iz še kadeče rane

po kapljah kri mi vre in v prst ponika,

 

krog mene mlaka je krvi velika,

večer je že, za skalne velikane,

s krvavo-rdečim sijem obsijane,

zaklano sonce naglo se umika,

 

a jaz že spim in v snu uzrem domači

kraj: svatba je in smeh, družice glasne

na moj račun zabavajo se s trači,

 

le ena tiho ždi tam sama zase,

ah, v sanjah videla prizor je mračni,

da znanec njen ves bled kot v snu smehlja se -

 

zadet v srce - iz še kadeče rane,

po kapljah kri mu vre in v prst ponika,

krog njega mlaka je krvi velika,

ko ždi kot trup sred mengeške poljane;

 

večer je že, za skalne velikane,

ki jih krvavo rdeči sij naslika,

zaklano sonce naglo se umika,

a on že spi, in v snu uzre pijane

 

svate, ki v vasi rajajo domači,

glej, svatba je in smeh, družice glasne

na tuj račun zabavajo se s trači,

 

le jaz sedim tam tiho, sama zase,

ah, v sanjah videla prizor sem mračni,

da znanec moj ves bled kot v snu smehlja se...

 

 

MRTVEC PRIDE PO LJUBICO

 

 

 

Dekle močila solzice

nad okenske je rožice.

 

Prijezdil k njej je mlad mrlič:

»Čemu se jočeš ti, deklič?«

 

A dekle gleda v tla, molči,

naprej se ji oko solzi.

 

In nežno dvignil bradico

s koščeno ji je dlanico.

 

Tedaj zaledeni ji kri,

saj fantič to je njen, se zdi ...

 

»O, Anzel, ti? Od kod? Zakaj?

Prestala sem bridkosti kaj ...«

 

»Opolnoči sedlamo mi,

sem pozno vstal, moj konj besni ...

 

Mrliči jezdijo kot blisk,

na konjča, ljubca, brž!« In vrisk ...

 

In klap klap klap in klop klop klop,

zdrvela v smrtni sta galop.

 

Drvita mimo črnih host,

se iskre krešejo povsod.

 

In v Crngrob prišla sta zdaj,

na črni britof ... »O, zakaj?«

 

A preden ji odgovori,

tam grob odpre se, že ju ni!

 

 

 

 

MAZEPA

 

Na konja zvezan, nag, rjovel

Mazepa je nad rablje svoje,

zgolj salvo smeha je požel,

tedaj pa: švrk! glej, bič zapoje

in konj splašen, poskoči, v dir,

kot bi podil ga sam hudir,

spusti se, iskre izpod nog

se krešejo vsenaokrog

in ogenj šviga iz nodzrvi,

tak zdrvi po trhli brvi

čez usahli potok v gozd,

dviga prah za njim se gost ...

 

Bežijo mimo hoste, mesta,

doline, jezera, goré,

nad njima vranov jata zvesta

in sonce, ki nenehno žge,

da znoj obliva ju krvavi,

ki se cedi po stepni travi

in žeja muči ju in glad,

Mazepa bi zakričal rad,

da s krikom konja bi ustavil,

a usta suha so preveč,

v tej pušči pa je čudež pravi,

če kdaj zapade dež; nič več

ne skuša konja pokoriti,

zdaj druga skrb mu gloda um:

kako se krokarjev znebiti,

ki že narašča jim pogum,

da letajo vse niže, niže,

ah, venomer so bliže, bliže,

s kljuni ostrimi zdaj, zdaj

bodo mu obraz skljuvali

in iztaknili oči!

Že ju trop volkov sledi,

(ali pa so to šakali)

lačni, eh, od bogve kdaj!

Mar bo takšen konec vzel,

tu na tujem grob imel

v zveri divji in preteči?

Noč bo kmalu! Joj, grozeči

gobci bližajo se naglo,

čuj, skovir, (to Smrt je z ragljo),

se oglasil je v daljavi,

medved zarohnel v goščavi;

zdaj na koncu sta poti -

brezno, glej, pred njima ždi!

Za trenutek konj obstal je

na pečini, spodaj reka

besno skoz kanjon odteka,

pa se dol v prepad pognal je ...

 

Bila je noč že, ščip sijoči

gladino reke je srebril,

kar zbor deklet čez most pojoči

domov se vračal je od njiv,

ko zadnja izmed njih obstala

je sredi mosta brez besed,

tam spodaj nekaj je zaznala,

v temi na bregu spet in spet

svetlika dvoje se oči,

kaj to je zvedeti želi,

pa stopi k vodi, o moj bog!

na mrtvem konju mlad mrtvak

leži ves gol, prevrnjen vznak,

privezan je na konjski bok,

se zdi, iz ust mu teče kri ...

Tedaj pa mrtvec oživi,

mu v prsih nekaj zaječi,

da vrlo se dekle splaši,

od groze je kot ukopana,

za roko zgrabi jo rekoč:

povej mi, angel, duh, Morana,

sem živ še ali večna noč

me zagrnila je in spim?

Živiš, dahne dekle in strah

votli jo in tesnoba z njim.

A kje sem, to povej mi, ah ...

Že čuti da ga smrt zmaguje ...

Ta reka San se imenuje

in ta ravnina - Ukrajina.

Tedaj se v duši mu zjasni,

iz ust poslednji dih spusti,

besedo zadnjo: domovina.

 

 

 

Haronov brod

 

Osamljen, tožen, zapuščen

stojim ob Savi, mraz je, sneg,

in gledam v reko kakor sen

vali se njen počasni tek

pred mojimi očmi tja v dalj,

udarja mi za valom val

na pusti savski breg, brez tal

in brez opore sem, moj šal

ki naj pred mrazom varoval

bi vrat, lahko porabil bi

za zanko, da bi z njim končal

to zoprno življenje si ...

Tak stojim ob reki v snegu,

mrk, zamišljen, sam, na bregu

čakam svojega brodnika,

da prepelje me na oni svet,

kjer se nova luč svetlika,

in nenadoma, se brez besed

poženem v vodo - ledenico,

začutim nož - v hrbtenico,

megli se mi od bolečine,

utapljam se, a slišim petje,

mraz je, a zdaj toplo mi spet je,

skoz meglo tam se čoln mi blini,

kdo neki plove v tej kopreni?

zdaj vidim ga, po reki k meni

Haronov brod vesla v tišini.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pšati

 

Spominjam, Pšata, se, tvoj lahni tek

mi zašumel ob koncu je pouka,

ko končno odzvonilo je, (ah muka,

te šole dolgi strah, tesnobni vek),

 

in sem čez most se tvoj na drugi breg

domov veselo vračal in zaukal

ter v gozd zavil pa svoj korak zasukal

po bližnjici čez hrib in dol, vsevprek.

 

Spominjam, Pšata, se, ukleta v led

je tvoja uprizarjala nam struga

otroških padcev komični balet.

 

A kmalu je prišla pomlad, odjuga,

za njo poletje, čas počitnic spet

in sonce, morje, strastni melos juga.

 

 

ELEGIJA

 

Veter vso noč je divjal po Kamniško-Bistriškem polju,

v jeku okleščenih vej, strešnikov padlih s slemen.

Zjutraj pa s plaho lučjo Avrora vso vas je zbudila;

stari kozolec zgrmel s truščem na poljsko je pot.

Kakor da kdo bi ga v snu iz temeljev vrgel kamnitih

v jarka obcestnega mulj, v blatno poslednjo kopel.

Dolgo bo ležal in gnil, dokler ga lastnik ne opazi,

v drva razžaga njegov črni skelet, hrastov križ.

Koliko jih je že šlo in koliko čaka na polju,

zlomljenih lat in duha, vetra usmiljeni strel?

Kadar pa burja nekoč kozolec bo zadnji podrla,

se bo glasila še tod pesem slovenska takrat?

 

 

REKVIEM ZA KOZOLEC

(brahki)

 

Perunu na čast

dolbem te vrstice v stog:

strele me brani!

 

Na krivih latah

vrane, kot črne note.

Glasba kozolcev.

 

Doba balirke;

nenadno izumrtje

 

Tragičnosmešni,

do tal priklonjeni stog -

burkež poljane.

 

Žalostni narcis;

kozolec gleda v mlaki

svoj uveli kras.

 

Golo križevje

odsluženih kozolcev;

slovenske žale.

 

Kakor čep pijan,

na telečjih nogah ždi

stari kozolec.

 

Severnik - falot

že prevrača kozolce.

Mraz norce brije.

 

Vidna praznina;

med praznimi latami

slamnati ništrc.

 

Na kozolcu ždi

sova, znanilka smrti.

In je takoj mrak.

 

 

 

DUCAT DOMOLJUBNIH

 

 

Zapela harmonika glasno

ob rojstvu je mojem ko vrag

in v hiši domači sočasno

po radiu špilal je Slak.

 

In utrgal se vrisk je očetu,

ko storil sem prvi korak

in solza kanila dekletu,

ko moral sem z doma vojak.

 

Zdaj zopet se vriska in joče;

od matere jemljem slovo,

v to hišo domačo mogoče

nazaj me nikdar več ne bo.

 

Saj tu v domovini živeti

veš, mati, je silno težko,

morda pa v tujini bom z leti

si našel nov dom in ženó.

 

Zapoj mi, harmonika, glasno,

raztegni zdaj meh, glej ni vrag:

ko vrnem se v hišo domačo,

po radiu špilal bo Slak!

 

 

 

NA JUTRANJIH VLAKIH

po B. Pasternaku

 

Ko sem začel hoditi v srednjo

sem v mraku tričetrt na šest

od spanja ves zabuhel, zmeden

hitel pod nebom polnim zvezd

 

na vlak jutranji, ki prihajal

v naš kraj ni vedno točen čas,

zato sem često moral v diru

loviti ga skoz sneg in mraz.

 

Pred glavno kakor ponavadi

bila je rdeča in tako,

sem prečkal zebro brez pomisli,

da se morda ne bo izšlo.

 

Zadihan, poln adrenalina

prisopel sem na siv peron,

in žarometa soj je brizgnil

ovenčan z meglo dimnih kron.

 

Potem smo vzpeli se v vagone

in ko sprevodnik dal ukaz

je za odhod, sem samodejno

ozrl se na rodno vas.

 

Povsod po vlaku razsejani

v stoterih držah po klopeh

ljudje zamaknjeno strmeli

so v dalj z brezbrižnostjo v očeh.

 

Dijaki, delavci in kmetje

molče smo družno zrli v svet,

le naš sprevodnik na stranišču

skrivaj kadil je cigaret.

 

Medtem pa mimo nas hiteli

so kozolci in kmetije,

predmestni svet v vsej svoji bedi;

občine - brez perspektive.

 

Kakor spuhte oblački dima

je vmes spuhtela zvezdna noč;

ko smo v prestolnico dospeli -

bil dan je že, oj, siv na moč!

 

Ljudje so v gneči se zgrnili

tja med izhode; v meglo, smog

in dim capljal za kruhom vdano

je ves provincijalni rod.

 

 

Kipijo pesmi, duh - pokrovka

odpira se vse bolj in bolj,

na ognju sanj, tam v kotlu molka

se kuha spev domačih polj.

 

Skrivnostno davno brbotanje;

iz grude vre za stihom stih:

pripravi, kmet, zdaj plug in brane

dobila zemlja je navdih!

 

 

Od naše do sosednje fare

šel davi sem na sprehod sam,

občudujoč pomladne čare:

po tratah zvončki in žafran.

 

Ob cesti križi se vrstijo,

ki prvo cvetje jih krasi,

in vmes pročelja hiš bleščijo

se z mavričnimi okenci.

 

Ves kraj je nor od primavere,

bolj glasni so postali psi

in sonce sveti že močneje,

nemirnejša je v prsih kri.

 

Le tvoja nedra, domovina,

gorje, slaboten dviga dih.

O, mati bleda! Ti edina

v premnogih prsih vzbujaš vzdih.

 

A mnogo src še zate bije

in z njimi tudi sam bi rad

verjel, da spet kot maj zasije

nekoč slovenska nam pomlad!

 

 

Oj, Trzin, ti dolga vas,

ti moj rodni kraj prelestni,

kjer otrok sem slednji laz,

kamen vsak poznal ob cesti.

 

Kjer kot deček neugnan

često sem zavil iz šole

gor čez hrib tja v gozd teman,

lomit veje, brcat v štore.

 

Koliko, mladost, je let

od takrat minilo, draga?

Zdavnaj že pozidan svet

sta ta hrib in gozd postala.

 

A vzdolž cest za križem križ

in kapele se vrstijo,

pa cel kup prastarih hiš,

kjer le miške zdaj živijo.

 

In sred polja cerkvica,

razsvetljena kot za praznik,

v mraku sije do neba,

a vsi stoli znotraj – prazni …

 

 

NA MENGEŠKEM POLJU

 

Na mengeškem polju spet mak

mi v vetru poletnem mežika,

to naše krvi je predznak,

ki tukaj bila je prelita.

 

Tod sekala bridka so jekla,

divjal je bič božji, Atila,

tod kri je slovenska spet tekla,

ko sablja je turška morila.

 

Tu strah zasejal Bonaparte

je s svojo armado gromovno

in mnoge tu žrtve so padle

med prvo in drugo svetovno.

 

Kjer naša je kri poškropila

to polje, ta kos domovine,

tam maka cvetlica je vzklila;

krvavi podpis zgodovine.

 

 

Oj, ljubljanski kozolci!

Vidim vas, vidim,

kakor brezdomci,

brez prave strehe nad glavo,

stojite v predmestjih,

na polju, ob cesti;

skrivljeni, zlomljeni, zgrbljeni, vase podrti

čakate smrti!

 

Oj, ljubljanski kozolci!

Kje so zdaj časi,

ko na vaših rokáh so počivali

trave in klasi,

ko kmet je pospravil mrvo na late

in se zvečer oglasila

je harmonika mila,

ko fantič se vračal je kdaj z veselice,

ves zaljubljen in blaten,

in je na vaše lesene nožice

vrezal srce

in skrivnostne kratice.

 

Oj, ljubljanski kozolci!

Vi zdavnaj odsluženi borci,

stebri slovenstva,

vidim vas, kako

umirate bedno

ob magistralah

s kričečimi jumbo plakati

na ramah,

ki v tujih napisih častijo

denar in tujino;

vidim vso vašo stisko in bedo,

a morda, skupaj z vami,

vidim umirati med nami

še našo kleno slovensko besedo.

 

 

Vaški rekviem -

na vegastem kozolcu

zbor krakajočih.

 

 

JESENSKA AGONIJA

 

Tvoje telo, krhkejše

in tanjše od hostije,

skoraj prozorno, visi

na svetem slovenskem drevsu

in drgeta od bolečin,

o porumeneli lipov list!

Veter bo prišel s svojo sulico

in ti prebodel stran,

potem se boš moral spustiti do globin

pekla, kjer straši zima-zmaj,

preden spet ozeleniš.

 

 

KRALJ MATJAŽ

 

Srečal sem človeka

z blaznostjo v očeh.

V šlapah pošvedranih

se v teh zimskih dneh

je počasi vlekel

skoz meglo in mraz;

ves bled in star je bil v obraz,

ustnice kot led,

z brado razmršeno

in strgano obleko,

v desnici, revež, nosil

je kanglico za mleko

kot kakšen sveti gral ...

Kar se pred mano ustavi

in vpraša me za pot.

Povem mu kam in kod

in, glej, takrat

mu nekaj zaklokoče

v tej kangljici in jaz

začudeno pogledam vanj

in rečem: »Joj, gospod,

mar mleko vam kipi?«

In on odgovori:

»Ne mleko, temveč kri.

To božja kri oglaša

se v sveti čaši tej,

zdaj grem, da bi čimprej

prišel na kraj, kjer spi

nesrečni kralj Matjaž,

da z njeno čudežno vsebino

ga prebudim iz sna,

potem vstal bo z vojsko silno

in rešil domovino

tega zla!«

 

 

PIETA

 

pradedku v spomin

 

Leto 1914. Ruska fronta.

Nikogaršnje ozemlje.

Iz strelskega jarka na bojno polje

za hip pokuka vojak Florjan Krevs.

Bum! In v tistem trenutku mu topovska krogla

odpihne glavo in njegovo truplo

omahne nazaj,

v krvavo naročje matere zemlje.

 

 

ZADNJI SPREHOD

 

Bom sprehajalno pal'co v roke vzel,

na glavo dal klobuk iz prve ruske,

(prav takšnega kot je moj ded imel),

in odkrevsal počasi kakor kljuse

 

na polje mengeško orat poslednjič

ledino svojih misli zaletavih

in tam, ob koncu let, kot kak mladenič,

zavriskal bom na glas po vsej planjavi!

 

A vrisk moj slišal bo le bog, vse drugo -

njegova jakost in odmev kričavi,

bo moje domišljije plod, saj v glavi

 

že sivi bo življenje mimo, preč ...

(Kot snop bom padel, ki kosi ga meč)

in vrnil se bom k dedom v rodno grudo.

 

 

PASION INU SMERT Nashiga Gospuda Iesusa Christusa

 

Martra Kristusova

se je pričela.

Zrečena je obsodba

Ven bo treba stopiti, na pot,

brez apostolov in učencev,

na rame si zadati hlod,

težak sto centov.

Na to strmo goro

se povzpeti

v štirinajstih slikah.

In tam, za pokoro

vseh, trpeti in umreti.

Ah, ti bridkust velika!

 

Ah, ti bridkust velika,

glej, že nosi Kristus

sam svoj križ, brez pomočnikov,

iz ust

nobena mu beseda

žala ne privre,

le žalost, beda

zastruplja mu srce.

In z vsakim je korakom

bolj težak ta les,

kot da vsa zemlja stala

bi mu na ramah, res

trda je ta krvava tlaka

tega našiga krala.

 

Tega našiga krala,

ki zdajci se pod križem

prvič zgrudi, ki že

utrujen od kravala,

na ustnicah okuša

svoj krvavi pot,

nihče od judov ne poskuša

odrešiti spon;

vsak le kriči nanj in ga psuje,

pljuva ga in zasmehuje;

a med to množico

je nekaj teh, ki vedo resnico,

da zdaj se kri preliva

edinega Božiga sina.

 

Edinega Božiga sina

na poti sreča bleda mati.

Neznosna je tišina,

ki sili jo molčati,

ker rada zakričala bi,

a ve, da sin njen zlati

se mora darovati

za vse ljudi.

Da ji usoda dana

je: prestati toliko gorja,

ker Bog jo je izbral

izmed vseh žena,

in da je sina daroval,

je narvečja Božja gnada.

 

Je narvečja Božja gnada

tudi ta nemilost,

to trpljenje, ta nasilnost,

ti udarci, kri in rana?

Je. Blagor njemu,

ki se muči

kakor Simon iz Cirene

z njim pod križem, ko vsi upi

zdijo se brez veze,

ko življenja gnus prevlada

in razpase se bridkost,

saj po smrti kot nagrada

mu zasije zarje večne

ena neizgruntana milost.

 

Ena neizgruntana milost

je ta bridki križev pot,

je preizkušnja, boj je, most,

ki, ves svetal, vodi tja v svod

neba, čez brezna

brezdanja,

kjer sije pekla

bolečina trajna.

Na poti tej, kakor skrivnost,

stoji Veronika

in beli potni prt poda

mu za obličje, polno ran.

Svoj lik trpeči vtisne vanj,

v kterem kaže se ponižnost.

 

V kterih kaže se ponižnost,

tiste bo Gospod povišal.

Le navidezna brezbrižnost

seva zdaj z neba višav

nanj, ki je že v drugo pal

pod križem,

ki, ves zverižen,

leži na tleh, umazan in krvav.

Tako kdaj človek obleži;

od udarcev podlih strt

in slep si na tihem zaželi,

da prišla bi ponj že Smrt,

a nad njim je luč, je gnada,

pa lubezen, vera, nada.

 

Pa lubezen, vera, nada,

glej, to troje nam ostane.

K ženam, ki so tamkaj stale

in solzile se od jada,

Krist obrne se iznenada

in spregovori takole:

»Ne nad mano, le nad sabo,

jokajte se, hčere božje,

in nad svojimi otroki,

kajti, kakor pišejo preroki,

blagor vsem nerodovitnim,

kadar tisti čas napoči.«

Tako jim Jezus up budi,

a tudi trošt, de smrti ni.

 

A tudi trošt, de bomo vsi

odrešeni od spon trpljenja

in v luči večnega življenja

deležni rajske radosti, –

če vsak zadal si bo svoj križ,

kakor Krist, na svoje rame

in šel skoz stiske in težave

po strmi poti v Paradiž.

O človek, kadar obležiš

od viharjev zlih spodrezan,

spomni se takrat, da tudi

On je trikrat pal pod križ,

da bi s tem bil ti odvezan

sojih grehov hudih.

Sojih grehov hudih

bo odrešen vsak kristjan,

saj se Kristus tretji dan

je od mrtvih zbudil.

A še prej je bil izdan,

mučen od vojščakov krutih,

slečen in zasramovan

od ljudi brezčutnih.

Zato slecimo tudi mi

naših grehov cunje stare,

da ne pademo v skušnjave.

Saj če bomo čistih misli,

bomo s tem pri Bogu v čislih

inu smerti rešeni.

Inu smerti rešeni

bodo narodi Evrope,

Azije, Amerike,

afriške celine vroče;

kar nas duš po svetu blodi,

je obsojeno na večnost,

a le kdor za Kristom hodi,

upati sme v rajsko srečo.

To besede so resnice

evangelija,

ki držijo, kot pribit je

z žeblji bil zveličar sam;

a dojeti nam jih možno

je le skozi martro Božjo.

Jeno skus ta martra Božja

smejo duše v rajski vrt,

kar sam Bog je skusil smrt.

Tistikrat se je stemnilo,

kakor da je sončni mrk,

zemljo streslo je z vso silo,

grob premnog je bil odprt.

In pretrgalo na dvoje

se je v templju zagrinjalo,

vse, kar tam ljudi bilo je,

se je v hipu razbežalo;

le Marija, mati uboga,

s svojim sinom je ostala,

odrešena večniga ogna.

                                              XIII.

Odrešeni večniga ogna

ti pač ne bodo, ki so stali

križem rok in se smejali,

ko se je vršila groza

Kristusovega trpljenja,

čeprav usmiljenost Njegova

je brezmejna.

A nek žid, bogat ostudno,

Jožef iz Arimateje,

ki zaprosil je pogumno,

da se sname truplo s križa

in Mariji izroči ga,

bo kljub bogatiji hudi

najdel v raji platz per Bugi.

                                               XIV.

Najdli v raji platz per Bugi

bodo dobri in pravični,

tam v nebesih zasijali

soncu slični.

Tako vsaj piše v Svetem pismu,

pa tudi

to, da je Jezus Kristus

pokopan bil v tuji

grob, vsekan v skalo,

kamor je Pilat postavil stražo.

S tem se je končala zgodba

o trpljenju našega Gospoda,

ta prebridka, kruta in surova

martra Kristusova.

 

MAGISTRALE

Martra Kristusova,

Ah, ti bridkust velika

Tega našiga krala,

Edinega Božiga sina,

Je narvečja Božja gnada,

Ena neizgruntana milost,

V kteri kaže se ponižnost,

Pa lubezen, vera, nada,

A tudi trošt, de bomo vsi

Sojih grehov hudih

Ino smrti rešeni

Jeno skuz ta martra Božja

Odrešeni večniga ogna

Najdli v raji platz per Bugi.

 

 

 

 

 

 

 

Kvartina

 

Ta pokrajina - koncert na prostem,
drevesa - orkester, zrak - violine,
veter - dirigent s taktirko iz rose
na odru neba pod težo modrine.

 

 

 

SLUTNJA

 

Sonca sij, mrtvaškobled.

Veter smuka velo listje.

Na porumeneli svet

zgrinjajo se senčne lise.

 

Pust in temen gozd se zdi,

v krošnjah ždijo črne ptice.

Zvon žalobno se glasi

iz oddaljene vasice.

 

V ribnik kamen zdrsne tih;

mir skali se tam v globini.

Na zasanjani gladini

zamiglja zlovešč privid.

 

Velikonočna pesem

 

Priletel črni kos

na križanega nos.

V škrlatno mu oko

zapičil kljun trdo

in se mu za slovo

iztrebil na glavo.

Tako zasramovan,

pokakan, okljuvan,

je visel tri noči

ob cesti mengeški,

ves tog, lesenih nog,

zgolj mrtvi lipov bog.

Dokler ga tretji dan

ni dež opral svečan.

Zdaj v soncu lik njegov

blešči se spet kot nov,

kot živ je, brez okov

in s križa dol strmi

v svet mavričnih oči.

 

 

SANJE

 

Pred spanjem Ars program igra mi, blažen

ob klasiki zadremam kot ubit;

nocoj je na sporedu Ferenc Liszt,

z njegovo glasbo v sluhu, neopažen

 

nahajam se sred krajine brezčasne,

stojim s svetlobo onstransko oblit

in angel stopi k meni, lep in čist,

in me povede do srebrne jase,

 

do mesta, kjer na tronu bog kraljuje,

obkrožen z angeli in kerubini

ter mojstri klasike, na violini,

 

glej, Paganini, Brahms, Beethoven, tu je

na orglah Bach in Mozart - čembalist,

a za klavirjem slavni Ferenc Liszt!

 

Zlati časi

 

Moj prvi učbenik slikarstva: stara,

oguljena brošura gobelinov,

ki mati moja jo, (če me spominov

ne vara motni rešpetlin nemara),

 

hranila je pod ključem, ni ga čara,

ko bil sem majhen lulček še Martinov

in pil sem mleko zgolj in sok malinov,

po radiu pa Črna se kitara

 

glasila je ves čas, kot ga je zame

imela tista reč banalna, ta me,

ob "dnevu vrat odprtih," ko šivánje

 

iz svoje je omare vzela mati,

je mikala kot veščo luč, zijanje

vseh tistih slik bili so časi zlati.

 

 

 

 

Prve batine

 

Spominjam se, pred mnogo leti v Life-u

pri petnajstih dobil sem jih na gobec,

(mislim, da to bilo je prvič v lajfu),

redarji so me vrgli ven in pobec

 

pretresen sem se vsekoval v svoj robec,

a ni bilo krvi, v tem iz diskača

prišla sta dva, da bi me še, driskača,

jaz pa sem v beg pognal se, mlečnozobec.

 

Čeprav sem v teku dober bil pri šprintu

sta me po ulic nočnem labirintu

nazadnje le dobila v pest; spotaknil

 

sem se, padel in glavo naglo vtaknil

med ramena. Po nekaj brcah k sreči

pregnal ju katrce je soj slepeči.

 

 

JETNIK

 

Tam zunaj je luč in ljuba svoboda;

na sinji višini blesti se galeb...

Jaz pa v temnici - še hujši od groba!

V bridkosti in solzah tu glodam svoj hleb.

 

V grajski temnici samevam, svetloba

prodrla v to keho že trinajst ni let,

v stolpu, ki morska obdaja ga voda

umiram od žeje, ne veke preklet.

 

Ah, da nebo bi vsaj videti smele

te moje oči, da videl bi bele

oblake in luno in zvezde še kdaj...

 

Spusti, galeb, se iz sinje višine,

skljuvaj mi streho, da sonce skoz šine

in ključe od vrat mi železnih predaj!

 

 

SPLAV MEDUZE, brodolomčeva pripoved

 

»Zgradili smo iz broda splav si vešče

in zdaj? Obkroženi od morskih psov,

možje, vsi v ranah, ki nam boj surov

jih je zadal za kos človeške ješče,

 

na splavu strašnem zleknjeni najčešče

čez trupla preminulih, že na pol

zblazneli, pluli s pomočjo vetrov

s krvavim jadrom v vode smo zlovešče;

 

kak ducat nas, zgubljenih duš, usoda

je obdržala pri življenju, toda,

postali smo morilci, kanibali!

 

In, ko trinàjsti dan pekla na morju

nekdo zavpil je: Ladja na obzorju!

smo mislili, da vrag se z nami šali ...«

 

 

Labodja smrt

 

Je jalovo zrcalo, ki odseva

nebo, ko sonce tone za obzorje,

po njem drsi labod, ki s trupom orje

prav to poledenelo sliko dneva.

 

Je luč krvava, ki se polna gneva

utaplja v jezera brezbrežno morje,

je nemi ptič, ujet v ledene skorje,

ki nežno spev labodji si prepeva.

 

Je mrak in tema, molk je in tišina,

ko spev konča labod in smrt ga zvije,

počasi kakor brod na dno potone,

 

z njim upanje, lepota z njim utone.

Z nočjo pa v zvezdah lik njegov zasije

na nebu, ki zrcali ga gladina.

 

 

Avtoportret po Dürerju

 

Kot Albrecht Dürer sem se upodbil

v živalskem krznu in z lasmi do rame;

ozadje črno, kot bo tema jame,

ki v njo me zbor pogrebcev bo "poglobil".

 

Z desnico med sredincem in kazalcem

z neznansko nežnostjo držim šop dlake,

saj čopič moj iz dlake je prav take,

ki z njim sem se naslikal zroč v zrcalce

 

leta 2017 jeseni,

ko me navdihnil Dürerjev je duh

ali morda kak démon, zlobni genij,

 

(ki se po naše reče mu napuh),

da v vlogi Krista sem zadel se zvesto,

kot stari mojster leta 1500.

 

 

 

 

 

Davni prvomajski kres

 

Je noč pred prvim majem, v kamnolomu

so kres napravili nam domačini,

ogenj gori v vsej svoji veličini,

nekdo: tih bot, če ne te bom nalomu!

 

kriči pijan, dva v gozdni sta mračini

strastno objela se v zakonolomu,

medtem počasi že vse bolj polomu

podobna noč smehlja se v mesečini

 

z nešteto zvezdami ob koncu Juge,

jaz, še otrok, pa nimam brige druge,

kot da zadel bi kaj na srečelovu;

 

ne vidim zvezd, ne lune, nezvestoba

je zame španska vas, pijanost, zloba ...

Čist sem, kot lovski pes na krivolovu.

 

 

 

 

 

 

 

 

REŽISERJEVO VPRAŠANJE

 

Na vojnem prizorišču za nek novi

film partizanski so vse nas, statiste,

ki smo predstavljali belogardiste,

postavili pred zid in nam s trakovi

 

zavezali oči ter na surovi

krik stotnika tam postrelili v istem

trenutku kakor prave pronaciste.

Ko smo že petnajstič zapored vnovič

 

zgrešili svojo zaigrano smrt,

vzkipi nad nami režiser, ves mrk:

Na noge, svinje, vstanite, prekleti

 

kolaboracjonisti, mar mislite

ves dan crkavati, kot kakšne gliste,

vi judeži, sploh znate prav umreti?

 

 

Planet teme

 

Je svet, ki ne prodre vanj luč nobena,

ki vso svetlobo, žarek vsak, zavrne,

kjer v večni noči je kot v grobu črnem

samo zagrobna neizprosna tema.

 

V ozvezdju Zmaj, (po virih novodobnih),

naj ta planet se mračni bi nahajal,

do njega bi polet vesoljski trajal

let 666 svetlobnih.

 

Prebral sem v Janezovem Razodetju:

ob koncu časov bo po tisočletju

miru, sam satan izpuščen iz ječe,

 

da svet konča, potem, kot hudo breme,

ga Bog bo vrgel v jezero goreče,

ki v jedru tega je planeta teme.

Strah pred žabami

 

Deževna noč in megla tiholazna.

V neznanem kraju z avtom na križišču

zavijem levo, kar, v vsem svojem blišču,

se strela mi prikaže, bela, blazna.

 

Moderna klasična zlovešča glasba

iz radia glasi se, slična vrišču,

ni žive duše, sam sem, cesta prazna,

prometni znak le: Žabe na cestišču!

 

s trikotnikom me rdečim opozarja,

da so na cesti tej še bitja druga,

morda še bolj ranljiva, še bolj sama.

 

Naenkrat skoči mi na pot zbezljana

zelena spaka. Avto zavijuga ...

In v vodi znajdem bližnjega se barja.

 

 

 

 

Nosferatu - simfonija groze

 

Nekoč kot otrok s kavča gledal nemo

prastaro črno-belo sem grozljivko.

Bila je noč čarovnic, čas srhljiv, ko

mrliče iz grobov prikliče demon

 

zanikovanja. Film, z vampirsko temo,

vršil se je na gradu, za srhljivko

primerno prizorišče. Sam, z izjemo

zvestó sledeče sence mu, z brlivko

 

po mračni grajski stavbi se tesnobni

sprehajal je protagonist, kar duri

odpre usodne si; tam v svoji sobi

 

vzravnan, ves strašen čaka ga ob uri

polnočni s satanskim obličjem koze

sam Nosferatu - simfonija groze.

 

 

Črni teloh

 

Oj, črni teloh, Helleborus niger,

božični cvet, ti roža strupenjača,

tvoj med tak smrtonosna je jedača,

da že od ene žličke crkne tiger.

 

Kolikokrat na dvorih sredi iger

spletkarskih je nenadoma hujskača

matilda poljubila, ker pijača

njegova vsebovala je tvoj triger

 

za smrt? In vendar cvet ti snežnobeli

tako nedolžno sije, ko spomladi

pokukaš iz prsti. So mnogi všteli

 

se že, ker so, nevedni pač, zaradi

lepote tvoje v blagor tvoj verjeli,

a manj strupeni so od tebe gadi ...

 

 

 

 

 

 

DUHOVNA TEMA

 

Ko skozi rodno vas grem kdaj ob uri,

ko sonce zdavnaj je zašlo za hrib

in molk in mir že vladata naturi

in človek - sovaščan, poln praznih brig,

 

še v snu gradi, podira, načrtuje,

ves poten za dobičkom se peha,

tedaj, ko mesec zvezdam prisluškuje

in le tatjé, ljubimci so brez sna,

 

takrat roj črnih misli me napade,

kot besi, ki jih je poslal sam vrag

in kjer je pot, mi slikajo prepade

 

in cesto tam, kjer brezno je in mrak,

da se na ravnem kot pijan spotikam

in v temi tej kdaj kot otrok zahlipam.

 

 

Statist

 

Za nek slovenski film sem bil izbran,

(ne smejte se!) za župnika-statista.

In tak, med pavzo na snemalni dan,

sem šel na sprehod. Vzbujala je tista

 

liturgična obleka moja vtis, da

zares sprehaja se častiti sam

po božji njivi s soncem obsijan.

Tam srečal sem grobarja-bagerista,

 

pojoč je kopal jamo nenavadno,

pozdravim ga: »Bog daj, kako globoka

je gomila?«  »A tale? Tam od oka,

 

slab meter.«  »Res ni preplitek ta izkop?«

»Gospod duhovnik,« mi odvrne hladno,

»raka ta slovenskega je filma grob.«

 

 

SANJE O APOKALIPSI

I. Kuga

 

Sanjalo se mi je, da strašna kuga

je opustošila ves svet, ostalo

samo miljon nas živih je, premalo,

da bi vse mrtve pokopali, truga,

 

velika kakor Amazonke struga,

bila potrebna bi, da vanjo dalo

bi se vsa trupla, kar jih je ležalo

prav vsepovsod, od severa do juga,

 

od vzhoda do zahoda te pregrešne,

od Črne smrti zapuščene zemlje.

In videl sem, kako si narod jemlje

 

pri mrtvecih zlato iz ust in pleše

okrog teleta zlatega, kot pleme,

ki Mojzes dal jim božje je depeše.

 

 

II. Vojna

 

Zbudim ves preznojen se iz še ene

grozljive môre: vojna, čas turoben,
sred minskega ždim polja, veter zloben 
skeli mi rano; prsi prestreljene,

iz njih še kri mezi mi v zemljo rodno,
a jaz že spim - zaspal sem za vse čase
na travi vznak, kot dete bi negodno

pri mami dremalo, drsim v brezčasje

 

in v snu tem večnem sanjam, da železni

je čas zdaj proč, ni smrti, ne bolezni,

na polju istem sem, z neba dol lestva

 

se vije mi nebeška, gor, v neznano

me vabi neki glas, ko vstanem z mesta,

pa: Bum! se mina sproži tik pod mano.

 

 

III. Lakota

 

Še tretjo noč imel sem sanje hude:

ves svet je lakota nepremagljiva

prisilila  v zločin; nobena njiva

pridelkov obrodila ni, iz grude

 

so zemeljske štrleli listi sljude,

plevel in ljulka rasla sta zgolj, siva

bila je zemlja, pusta in srhljiva.

Ljudje zblazneli trgali so ude

 

pokojnikom, ki glad jih je pomoril

in žrli, »bog«, vpijoč, »kaj si nam storil!«

Ko že tretjino je človeštva strla,

 

je Lakota, drveč na konju črnem,

nenadoma, (če svoje sanje strnem

v en sam sonet), od lakote umrla.

 

IV. Smrt

 

Poslednjikrat sem sanjal Razodetje:

ko Jagnje strlo je pečat četrti

sem slišal grom, (ali peklensko dretje),

ki me poklical h knjigi je odprti:

 

»Pridi!« In glej, prikazal se pred mano

je konj mrtvaško blede barve, ždelo

na njem je bitje Smrt imenovano,

ki v roki veli koso je vihtelo,

 

za njim pa je prihajalo Podzemlje.

In dana jima je bila pravica,

oblast, da z mečem, lakoto in kugo,

 

z zvermi in vsem, kar še prinaša hudo,

ob koncu časov, (to bo veselica!)

si pokorita četrtino zemlje.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Matej Krevs