V sebi slišim tihi glas,
ki mi nekaj govori.
Ves je mil in ni kot bas,
pa pomislim: To si Ti!

Vedno, ko sem Te prosila,
da mi kdaj odgovoriš,
vedno, kadar sem molila,
se je zdelo, da molčiš.

Danes pa si spregovoril,
tiho, milo, nedvoumno:
Vse, prav vse bom zate storil,
ti le hodi. A pogumno!

Zdaj pa hodim, kot si rekel,
daješ moč, da ne obupam.
Ti si me v pogum oblekel;
jaz le hodim. In zaupam.

Katarina Ambrož