s krikom tisočih sonc
samo pozno ponoči,
ko svet odneha z igranjem razuma
in se zaduši v lastnem ehu,
se pogovarjam -
ne z ljudmi, bog ne daj -
ampak s kriki tisočih sonc,
ki že milijarde let kričijo
in jih še vedno nihče ne posluša
s kriki tisočih sonc,
ponavljam, ker očitno ponavljanje
daje stvarem težo -
ali pa vsaj iluzijo smisla,
kot rojstni dnevi
ali jutranja kava
ali vse te male smrti, ki jim pravimo dnevi
takrat, v tej veličastni tišini,
bom razkril vam
(ali pa komurkoli, ki še vztraja)
svoje srce -
nepomembno,
majhno,
neuničljivo,
kot slaba šala,
ki jo vesolje ponavlja,
dokler se kdo ne zasmeje
ali pa vsaj neha spraševati zakaj
utripa iz navade,
ne iz upanja,
ker upanje je luksuz
in luksuzi tukaj nimajo dolgega roka trajanja
in če ga stisneš med prsti,
ne bo zakričalo
- nima več energije za dramatiko -
samo rahlo bo vzdihnilo,
kot nekdo, ki je končno razumel poanto
da ni poante
in da je to,
ironično,
edina stvar,
ki zares drži skupaj
ta čudovito pokvarjen sistem
zato govorim s sonci
ker vsaj oni gorijo brez razloga
in tega niti ne skrivajo
Točno 2leti nazaj sm napisal tale komad; - in dans sm se ga odločil priredit z umetno:
sede, se dotakne, premakne - hvala za to pesem *-*
pusti, pimp. ampak o tem sva že, ljubezen za nič, ali brezrazložnost, kot nekakšna končna realnost. da "tisto" v sebi nima več smotra. verjetno težko razumet, izkusit, vsak po svoje, praksa, pa je svoj hudič.
muzke mi nikakor ne uspe odposlušat. čakam boljše čase, pa jih kar ni. (ali ljubim te zgolj, ker si, po fjodorju itn)
lp
Če se želimo dvigniti, moramo najprej dvigniti pogled. Dovolj daleč v še ne ukročeno svetlobo. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
