Počutim se kot otrok,

ki bi nekaj rad,

pa še ne zna

razložiti, kaj.

​Poznaš tiste mešane občutke

po prebrani dobri knjigi?

Še dva dni lebdiš

nekje med navdušenjem

in obžalovanjem,

da je konec.

​Ali tisto čudno situacijo,

ko si nekje visoko,

gledaš dol in

ti nek glas pravi:

daj, daj, skoči,

zakaj pa ne?

In ko se vendarle

pomakneš nazaj,

se ti zdi v trenutku

vse skupaj noro?

​Si kdaj zavohal nekaj,

kar te je potegnilo nazaj

v čas, ki se ga ne spomniš,

v katerem pogrešaš nekaj,

za kar nisi prepričan, 

da je obstajalo?

Obda te prijeten

občutek domačnosti,

čeprav se vate naseli tujek.

​Zagotovo si že 

doživel dèjà vu.

Prepletanje srhljivosti in vznemirjenja.

Do kam bi te peljal,

če bi ohranil koncentracijo?

Podvomiš v vse fizikalne zakone,

ki se jih še spomniš iz šole,

in se ti ideja o potovanju

skozi čas

ne zdi več tako nora.

​Da ne govorim o občutku

po prvih obiskih terapije,

ko si končno zbral pogum

za zdravljenje,

počutiš pa se bolj

zlomljen kot

kadarkoli prej.

​No, to niso ti občutki,

ki jih želim razčetveriti.

​To je poskus

opisa občutka,

ko se ti celo

v redkih primerih zdi,

da gre vse v toku,

v katerem si želiš,

pa vseeno nekje v

sebi zaznavaš,

da nekaj manjka.

Nekaj prihaja.

Nekaj ni ali

ne bo v redu.

Nisem otrok,

ampak sumim,

da je ta občutek

rastel z mano.

​Praznina in anksioznost

sta preveč

generična za

tako stanje.

Iščem nekaj udarnejšega.

Ker ta občutek

udari močneje 

od obeh omenjenih.

​Bogi otroci,

kako nemočno

se počutijo, ko krilijo

z rokami in cvilijo,

ljudjem se pa zdi

njihova agonija

celo simpatična.

​Nisem otrok,

vseeno pa s težavo

obesedim zloveščo slutnjo.

Tisto, ko si varno obdan

z družino,

nazdravljaš s prijatelji,

se sprehajaš s psom,

navijaš na tekmi,

poješ na koncertu,

ležiš po dobrem seksu,

uživaš v trenutku.

Potem pa te nekaj

potapka po rami

in zašepeta:

saj veš, da ne

more trajati.

​Obrneš se

in tam ni nikogar.

Kot stric iz ozadja,

za katerega lojalno delata

praznina in anksioznost.

​Glas, ki posnema ton

tistega, ki te je spodbujal

k skoku iz šestega nadstropja,

zdaj lebdi nad platnom strahu

in negotovosti.

Zavaja te,

da ne moreš spremeniti prihodnosti,

in se kot parazit 

udomači v tvoji glavi,

kjer zavzema

vse več prostora,

zato misliš, 

da ne boš nikoli

več povsem zdrav.

​

Če bi otroci

vsaj znali pisati.

​Nisem otrok,

pa ne znam

z besedami ujeti 

tega sluzastega bavbava.

Ampak mislim,

da veš,

o čem pišem.

Črni Kos