Ne gledaš me naravnost.
Vedno malo mimo
kot da veš, da bi se resnica
prehitro razblinila,
če bi jo ujel preoster pogled.

V tvojih očeh nisem celota.
Sem fragment,
utrinek med dvema mislima,
nekaj, kar obstane,
čeprav nima razloga.

Vidim se, kako se v tebi lomim
ne kot napaka,
ampak kot svetloba,
ki potrebuje rob,
da postane vidna.

Tvoja tišina ni prazna.
V njej me preizkušaš,
ne z vprašanji,
ampak z zadrževanjem odgovora.

Kot da čakaš,
ali bom ostala,
ko ne bo ničesar več za vzeti.

Skozi tvoje oči
nisem imenovana,
nisem zahtevana,
nisem rešena.

Sem le prisotnost,
ki jo dopuščaš,
in v tem dopuščanju
je nekaj nevarno lepega.

Ker če bi me enkrat zares videl,
do konca, brez odmika,
bi morda izginila
prav ta razdalja,
ki me zdaj drži živo.

Dinzli