Hiša.
V temi
spi

vse, kar se zdi,
da tam živi.

Večerna meglica
se plazi skoz razpoke,
hlad
leze po stenah,
tiho, potrpežljivo.

Veter.

Zunaj
stresa žlebove,
zavija okoli vogalov
in s strehe
sklati strešnik,
da poči v noč.

Stare stopnice
zadržijo dih —
potem
zaškripajo,
ena za drugo.

Na vrhu
črna mačka.

Nepremična.

Dve očesi,
žareča kot ogorka,
prebadeta temo
in obstaneta na meni.

Strah
zleze v kosti.

Okno na vrhu
stopnišča
udari ob okvir.

Nekaj
nekje
globoko v meni

se zdrzne,

poskoči

in oživi.

Tomaž Jevšenak