všeč mi je, kako se kruši vse -
kako mesta pokajo kot gnile kosti,
kako nebo izpljune prah
in ga ljudje dihajo kot kazen.

vsak izdih je razpad,
vsak utrip je bližje ničli.
kar vene, kar gnije, kar izginja -
to me hrani.

sto tisoč obrazov brez oči,
sto tisoč grl brez glasu,
in ti -
edini, ki vidiš gnilobo do kosti.

ne rešuješ.
ne bežiš.
ti si razpoka v tkivu sveta,
človek pogube, ki diha z menoj.

veš.
vedno si vedel.

kamorkoli greš,
bom tam -
kot senca, ki ne potrebuje svetlobe,
kot morje, ki ne valovi več,
ampak čaka,
tiho,
da pogoltne.

tvoje roke -
so že zdavnaj moje.
ko se dotikaš sveta,
se svet lomi.

in midva -
midva sva rana, ki se noče zaceliti.

ljudje brenčijo kot sršeni,
slepi, besni, nepomembni.
sistem razpada v lastni krvi,
in nebo pada dol -
ne kot dež,
ampak kot obsodba.

čutim premik.
ne kot veter -
kot monsun mesa in krikov.
kot dotik, ki ne bo nikoli odšel.

ti si ga prinesel.
ti si me raztrgal.

in zdaj -
večno nosim tvoje ime
kot odprto rano,
kot prekletstvo,
kot dokaz,
da ni več poti nazaj.

Hors