Neizrečeno
Bil si človek, ob katerim
se ustavi čas.
Zaupal si nam, se smejal,
pripovedoval zgodbe, se šalil
in nas imel rad.
Kot da svet nikoli ne bi mogel
izgubiti barv.
A prav te so prve,
ki jih čas izda.
On je tisti izvajalec,
ki na obraz nariše svojo sled.
Tvoj pogled postaja
vse boj resen, negotov.
Svet se počasi zapira,
kot knjiga,
ko prideš do zadnje strani.
Tišina se nabere.
In jaz hodim po istih hodnikih,
kjer sekajoči kazalci ur merijo tisto,
česar ne znam več izreči.
In vendar grem naprej.
Od svetlih barv sonca do temnih,
kot je noč.
Hm, se človek vpraša je ta oseba še živa o kateri govori pesem?
Vem kaj hočeš reči. A tole je en tak spomin na mojega dedija. Že kar nekaj časa se mi misli vrtijo okoli njega. Res ne vem a nastale sta dve zgodbe in Nato še malo.prirejena pesem, ker vsi gremo isto pot in zelo ga pogrešam. Lep dan in hvala za branje.
Mateja
Poti se krčijo v končnost. Edino v mislih je še mogoč odsev širin. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
O hvala Milan za podčrtanko, prav tako za branje in lep pozdrav
Mateja
Komentiranje je zaprto!
