Gledam križ in gledam Tebe,
ki objel si ga, brez drame.
In sprašujem, v srcu sebe,
si zares to storil - zame?

V duhu vidim ta Tvoj križ,
vidim Tebe, ko umiraš.
Vendar vem, zdaj spet živiš,
vrata mi v Nebo odpiraš.

Hvala, ker lahko verujem,
da si človek, da si Bog.
Daj še moč, ko obupujem;
polna ran, skrbi, nadlog.

Daj, da zmogla bi dojeti,
smisel križa, ki ga nosim.
Daj mi moč, ga le objeti...
Bodi z mano, to Te prosim.
Amen.

Katarina Ambrož