Vlečem odgovor k tebi,

kakor rahlo testo, ki čaka na valj.

Čemu naj se še sprašujem,

ko je lupa,

skozi katero gledaš v svet,

prenasičena nerafiniranih delcev?

Veš, včasih nam samorazumevanje spolzi med oziranjem.

In ko obstanemo v samoti, ta doživi preporod.

Radostimo se nekdanjega pomanjkanja,

ki sedaj zahaja.

Sled nekdanjega nosim v toplih dlaneh,

jo ščitim pred vdori,

ki ostro butnejo, 

kakor burja sredi jasnosti.

Pomislim, da bi za odgovor le morala mirovati

in ne tavati v širni svet.

Tina Pegan