Premajhen sem za svet, kamor stopam zdaj,
prevelike želje v meni se budijo,
za sledi, ki jih puščam, nimam več prostora, saj
prehitro vse, kar hočem, v prazno se razlivajo.

Oči bi rade vse, kar vidijo, imele,
a želje so brez dna, nikdar se ne umirijo,
kot tiha lakota, ki dušo mi razjeda cele,
in mir, ki ga iščem, vedno znova skrijejo.

Po boljšem hrepenim, po denarju in veljavi,
a to je le privid, ki srce zastruplja,
kot droga, ki obljublja pot k sreči in zabavi,
a v resnici le v temo človeka potaplja.

Ne zidaj gradov tam, kjer sanje le bežijo –
poglej, kar že imaš: tam tvoje resnice živijo.

Tomaž Jevšenak