F a t a m o r g a n a

»Človek že zelo dolgo tava po puščavi, ves je izmučen in razcapan, vode in hrane mu je zmanjkalo že pred enim tednom, tako, da je bil čisto izmučen in čisto na koncu z svojimi močmi, tako gleda po puščavi in si ne more odločiti v katero smer naj hodi, gleda sonce, ki je žgalo, gleda v daljavo, en sam pesek okrog in naokrog, sipina pri sipini, pogleda še enkrat sonce in pogleda v daljavo, ko zagleda neke obrise, zastrmi se v dalj in poskuša izostriti svoj vid, pa ne gre, tako se odloči, da bližje pogleda to stvar, hodi in hodi in silhueta dobiva jasnejšo obliko, oaza vzklikne veselo, voda…,voda… in  z zadnjimi močmi prične teči proti oazi, pride do oaze, kjer vidi vodo v kotanji, priplazi se do kotanje z čisto kristalno vodo, zajame in pije in pije, tako dobra je bila, ni mogel prenehati piti in moč se mu je povrnila, dobro se je počutil in tako se je odločil, da se odpravi naprej po puščavi ves čil in kar čez nekaj časa nek drug izmučen popotnik pride mimo in zagleda okostje, v daljavi pa se je pojavila silhueta in ko jo zagleda, prične kričati: oaza…,oaza….!«

 Zanimivo :).

Mal za popestritev, lepo se mej in še veliko navdiha ti želim

prijeten dan še naprej

lp!

Francelj