
tisto sem menda že povedal
o nekem mesarju
tak drobižek
ki je nekomu obe roki v komolcih
olajševalna okoliščina je bila
da jih je bilo dvajset na enega
dal sem mu roko
in začutil tisti kamen
srednjeevropsko sem se smehljal
plačal pivo ne več
se opravičil in spizdil
potem pa un norc
ki je verjel da je sin
indijanskega poglavarja
big little ballsa
ni hodil po cesti in se kot blazen drl
kdor se žage loti
mu iz bukve nafta teče
s tem je bilo lahko
ne
ta je bil rahlo nakrekan
šest jih je bilo potrebnih
da ga spravijo za mrežo
ki jo je takoj pregriznil
po dvajsetih letih meditacije
in dihalnih vaj je izpuščen
vendar nihče ne ve kje se nahaja
in ali še vedno opravlja dihalne vaje
še vedno drgetam
ko grem iz bajte
gledam levo in desno
če kdo podrsa s tenisko
za mojim hrbtom
me spreleti srh
res otroci
stop nasilju
kako babo žiher
Odlična, kritična, me je kar strah.
pozdrav
lovrenka
strah je gonilo, ne vem več česa. zato je paavo nurmi pričel teči na čas, ne glede na to ali so ga drugi norci že prehiteli ali ne. revolucija za tisti čas.
po vsem kar si videl in vidiš, bi se pogreznil v molk, nekaj pa kriči v tebi. toliko sem že natvezil, da sem neberljiv. balkan vedno pade na osveti. in nihče ne neha in ni videti konca. eni rečejo dober dan, nasvidenje pa nikoli. nešteto je tega. in to je nek strah, ko vidiš, kako se kolo sreče vrti in vrti. kje je potem konec. nepredstavljivo je, da se to križanje ne neha. in vse kar imaš je kultura, naredi se malo prismuknjenega, ko veš, da če enemu otroku plačaš sladoled, moraš vsem tridesetim, da bolnica mora biti dobičkonosna ustanova, ker jo limitira zavarovalnica, v neskončnost. na koncu si vreden kot knjiga brez platnic. ležiš na cesti, nekdo te pokrije s kovtrčkom, nekdo drug ga strga s tebe in nihče ne ve kdo si.
lp
Komentiranje je zaprto!