Sprašujem se ob zori,
kaj počne Sonce tam spodaj doli?
Je naše Sonce morda dekle,
ki skriva skrivnostnega fanta nekje?

Se kdaj zgodi, da Sonce joče,
čeprav na nebu vedno se smeje?
Kam skrije solze, drobne, tihe,
da jih nihče na svetu ne vidi?

In kadar zvečer tiho zaspi,
ko zleze za hribe in se umiri,
kakšne sanje v temi lovi,
kdo mu v sanjah družbo drži?

Morda tam spodaj čaj si kuha,
iz zlatih žarkov, kapljic duha,
in Luna pride na obisk,
s sabo prinese srebrn nasmeh in ščip.

Zvezde pa plešejo naokrog,
kot drobne iskre čez nočni lok,
in Sonce, skrito, malo zaspi,
a eno oko še vedno bedi.

Zjutraj pa spet nagajivo vstane,
raztegne žarke čez vse planjave,
in kot da nič se zgodilo ni,
veselo nad svetom zažari.

Tomaž Jevšenak