Kljub vsemu
Upanje ni naivno,
je trmasto.
Raste tudi na mestih,
kjer ga ni nihče posadil.
V roki, ki pomaga dvigniti kamen;
ne zato, da bi ga vrgla,
ampak da preveri,
če je pod njim še kaj živega.
V zdravnici, ki ostane;
v učitelju, ki piše po tabli,
čeprav okno nima stekla.
V pismu, ki prečka mejo
brez vizuma.
V glasu, ki reče: dovolj!
Ne kot grožnja,
kot meja človečnosti.
Morda se mir ne začne
kot podpis na papirju;
morda pride tišje kot odločitev,
da človeka ne skrčiš
na zastavo.
Da otroka ne spremeniš v argument.
Da besedo vrneš
njenemu prvotnemu pomenu.
Svet je razpokan,
a med razpokami včasih
zraste trava
in nekdo jo opazi in se skloni.
In prvič po dolgem času
ne išče sovražnika,
ampak senco,
v kateri bi lahko
skupaj sedela dva.
..pružiti čovjeku ruku
iskrama empatije osvijetliti mu dušu. Kao i uvijek zadivljen sam Tvojim pjesničkim dosezima i idejama.
lpm
Mirkopopovic, hvala za kompliment.
Elenamaja, hvala, me veseli, da ti je všeč.
LP, mcv
Človek, ovit v zastavo, je orodje.
Odlična mirovniška!
Lp L
Komentiranje je zaprto!
