znebim se hlač, nogavic in sem popolnoma gola
gledam še vedno oblečene veje dreves
spustiš se v vsako vdolbino, v gubo, po krivini telesa
kot s sankami v najgloblji sneg
s prsti se ti sama razpiram
ližeš moj jezik, srkaš slino, viharno, da useka
spremenim se v nabrekel brstič, ki skoraj izbruhne
in prebadaš me silno
sunem iz ihteče medenice
utiram si pot do srca
ko luna pomakne se bliže v izbruh srebrnine
in zopet me gledaš
naslonjen na komolec, smehljaš se
kako z roko ujeto v mednožju podrhtavam
v stiku z rdečo odejo, ki jo raztegneš prek naju
mehka temna sna naju zajame
da zaspano zdrsneva do potešenega dna
in ne meniva se za svet, ki se giblje pohlepno
po zavozlanih peščenih poteh

sheeba