... na koncu se vedno zgrne odgovor na trpeče množice.

pokopališče otrok. če še to uspevamo pozabiti, zaradi naše družinske sreče, me niti jadni napačeni narod ne zanima več. vsedem se na motor in odhrumim. tamburin man prdi po mestu s svojo zverjo. bumbarji v čeladah, na kolesih nekoliko zamolknejo, ljudje imajo občutek, da o nečem govorijo. šizofreno dekle stopi v temo. jo kdo sliši? tak je to, rečejo, saj imajo šiht na tri izmene. nihče ni kriv. vsi pa iščejo krivca, oz. denar. nihče ne sme storiti nič, dokler se nič ne zgodi. vsak si je kriv sam. kar se mene tiče je res. ampak, če nisem za noben nuc, naj vsaj opomnim na večno preslišane, kaj je v resnici v šumenju krošnje drevesa. potem pa humor, ki edini "rešuje". 

za gazo ne smeš nikdar reči, tako je življenje. korporaciji nikdar, saj ne morem nič. kam? nkamor. al pa če hočeš, naprej.

pozdrav, Nada.

ali sistem, ali karkoli to je, ker se zveri mogoče ta hip ne da. potem miljarder osupne. vojna je nekje, kamor sam ne seže več.

lp

hočem reči mir.