Na poti med pesmijo dreves se objamemo.

Čas je naslikal vrzel

in vedno je toplo, ko veš.

In začutiš. 

Zakaj me morajo skrbeti izbruhi ošpic?

Ne vem.

Ker je demokracija preprosto nenalezljiva.

In zakaj se ključna novica vrača?

Mogoče je pomlad zapoznela in bo oddaja nekoliko kasneje.

Nekdo mi je rekel, da je življenje lepo.

Res je.

Res.

Ko ptički zapojejo pesem

o koruznih poljih in lavandi.

Mogoče o vinu, ki dozoreva.

Preprosto ni dnevov, ko ne bi bila utrujena.

Od nenehnega hitenja in semaforjev.

Od pare, ki se vrtinči nad kuhinjskimi lonci.

Od mrkih besed in medenih pogledov.

Mogoče.

Beseda se te ne dotakne.

Ker ne naslikam dreves in nebo je prenizko.

Zate.

sheeba