Vznikanje
Zlato v pokrajini
kot izgubljeni poljubi,
ki jih nikoli ne
vrneš večnosti
ampak jih odneseš
s seboj kot popotnik
skozi tisočletno temo,
kjer ti grejejo samotne
noči, ko drgetaš
in hlastaš po
nečem, kar
za trenutek napolni -
milijon stvari, ki te
počasi prazni,
in tiho plasti
zavest, da je
senca tudi
skrita luč, ki
opominja, da ne
pozabiš narediti
še enega koraka
proti samemu sebi.
Sonce, tako silno, je le eno od nepreštetih,
a je v primerjavi z duhovno svetlobo le prijazna ljubeča senca...
V duhu nedualizma bom rekel, da sta fizično sonce in duhovna svetloba isti pojav na dveh ravneh, z mnogo obrazi, med njimi je tako ljubeč pa tudi strašen, ki lahko uničuje svetove.
Pozdrav.
Rupert Ris,
Si dobro napisal.
Zadnji dve kitici sta mi še
Posebej všeč.
Lep pozdrav,Irena
Bravo za pesem, ki je odkritje, kritika in vpogled!
LpL
Komentiranje je zaprto!
