V noči bedim.
Od stiske ne spim,
ker duša trpi.
Gospod pa molči.

Izrekam vprašaj:
Gospod, le zakaj?
On pa molči.
Ves čas le molči.

Trenutek je tak,
da rabim en znak,
ker ni več moči...
Gospod pa molči.

Temna je noč.
Še prosim pomoč.
A zdaj se zazdi:
Gospod tu bedi.

Svita se dan.
Resničen? Zlagan?
Res vidim luči,
res On tam stoji?

Zdaj vidim že pot.
Na njej je Gospod!
Še vedno molči.
A: Za rokò me drži.

Katarina Ambrož