​Tvoje besede so kot biseri na vrvici,

na daleč sijejo, v mraku so bleščeče,

a ko jih primem, so le hladne iglice,

ki režejo v dlani, od resnice bežeče.

​Zgradil si grad iz votlega odmeva,

kjer vsak "obljubim" tiho se sesuje,

v tvojih očeh pa še vedno sonce seva,

medtem ko tvoj jezik le strup oblikuje.

​Zdaj stojim sredi tvojega praznega prahu,

ne boli me več tvoj lažni sijaj,

strah je odšel v tvojem zadnjem zamahu,

ko si vsem lagal, da se vračaš nazaj.

Zlomljenosrce