Z enim pogledom se je začela kataklizma, občutek nečesa,

zaprla sem oba očesa.

Bliža se smrt, konec.
Konec.
Konec.
Ko.
Nec.

Umira realnost,

rojeva se nova stvarnost.
Na njo se morajo privaditi organizmi,

biomi ,

mikrobiomi ,
celice,

molekule in nevtroni.
Na njo se privajajo moji možgani.
Zaprti in zakrknjeni v  obrambnem mehanizmu.

Pa še vseeno kadar zavoham vonj po tebi se mi sproščajo hormoni sreče in kadar sem v tvojem objemu je svet majhen midva pa velika.

mejremameri