V sladki coni vznemirjenja

zadiši glas iz globine,

star kot svetloba.

V razpršenosti minut

zavlada tolažba,

ki je nihče ne zavrača -

tudi če nosi preveč,

zlasti prevelik odmerek strahu,

da bi karkoli spremenil

ali

vsaj napolnil tišino,

ki ničesar ne skriva -

pravzaprav tankočutno razgalja

razrahljanost

za prvinsko zavetje

 ranljivosti,

izgubljenosti 

vsega tistega,

kar se gosto premika

pod površjem,

prisotno do skrajnosti.

Kot tista zmuzljiva stvarnost

mnogoterih pojavnosti -

iluzija za jebo,

ko se zalepiš

zgolj v eno,

ali kvečjemu dve

njeni dimenziji.

In pošast pomeša

vse strani neba

v bobnečo praznino.

fionapanmor