Star gozdar vsako jutro
tiho se v gozd odpravi,
težko suknjo nase dene,
kovane čevlje si obuje,
grčasto palico v roke prime.

Misli temne izpuhtijo
tisti hip, ko v gozd zavije.
Lahen veter med vejevjem,
šum potoka v daljavi,
zajec v prvi rosni travi.

Srne se ga ne bojijo,
vsi vedo, da on čuvaj je
starih gozdnih krajev.
Veverice na drevesih
plodove gozda zbirajo.

Ptice v krošnjah žvrgolijo,
gobe tihe med grmovjem.
Tak sprehod vsak dan ga zdrami,
z budnim očesom vse opazi,
kar je treba – vse popravi.

Ko večer nad gozd spusti se,
svetloba zlata spolzi med veje,
stari gozdar mirno obstane
in posluša zvoke zbrane.
Ve, da gozd ga vedno čaka
spet ob novi zori.

Tomaž Jevšenak