tako veliko lepote je na svetu
razpoka v pločniku
urez na rdeči ustnici
prvi sivi las pri petindvajsetih
toliko pušk, ki zgrešijo svojo tarčo
angel, ki preživi karambol
slon, ki pozabi svoj prvi srčen zlom
tako daleč je še za iti
tako daleč, da se ni še nihče vrnil, da bi nas posvaril, naj se obrnemo nazaj
še ena vojna bo dobljena
še ena vojna bo izgubljena
izberemo stran in včasih
je to prava stran
včasih
je to napačna stran
včasih pa je vse ena in ista stran, le preslepili so nas
toliko nedolžnosti, ki postaja izkušnja
zlomljena mladost, ki se spreminja v hojo po jajčnih lupinah
vse, povsod, odlaga
prestavlja
išče izgovore
opravičila namesto obljub
toliko lepote je na tem svetu
ne morem biti edini, ki jo vidi
vidim jo tudi v tebi
kri v tvojem očesu
oklepanje mikroskopske možnosti
vid uničen
ljubezensko življenje splaknjeno v odtočne cevi
od tistega prvega poljuba nisi več spal
poljuba, ki je vse začel
začel upanje
prekleto upanje, ki te ohranja pri življenju
in te sili, da se skušaš pridružiti živim
steklenica zdrsne mimo letališke carine
hvaležen si
zadnjič
ko jo v stranišču sprazniš do golega stekla
se vrneš na svoj sedež
potegneš ročico za zasilni izhod
in prepustiš gravitaciji, da stori ostalo
o tem sem naslednje jutro bral v časopisu
nihče ne ve, zakaj
vsi osupli
zmedeni
mistificirani
ampak jaz sem vedel
vidim to vsak dan
na obrazih in v njihovem koraku po pločniku
vidim to vsak dan, ko je čas za slovo
in ko pride ta čas
moraš biti previden
moraš zares paziti
sicer boš to spregledal
šel boš dalje, ne da bi sploh kdaj vedel, da je tam zunaj

najlepša stvar na svetu.

Hors